torek, 01 februar 2022 08:21
Postal sem "Naj gorski tekač 2021"
Po izboru stroke Združenja za gorske teke sem že 4. leto zapored prejel naziv “Naj gorski tekač”. Lanska sezona je bila zelo pestra in tekmovalno zame zelo uspešna. Naziva sem seveda vesel, saj kaže na mojo raznovrstnost v vseh disciplinah, ki jih ponuja gorski tek. Sem ga pričakoval? Če lahko za leto 2018, ko sem bil še pravi “zelenec” v gorskem teku, rečem, da sem bil malo presenečen, tega v zadnjih dveh letih nisem občutil, vendar mi slednje nič ne znižuje zadovoljstva. Morda celo več, saj zgolj potrjuje dejstvo, da sem postal še dominantnejši.
Objavljeno v
Novice
Označeno kot
ponedeljek, 31 januar 2022 20:31
V Kamniku razglasili najboljše slovenske gorske tekače
V Kamniku razglasili najboljše slovenske gorske tekače, med njimi je kar pet tekačev KGT Papež, tudi naj gorski tekač Timotej Bečan in naj tekačica Nuša Mali
V petek, 28. januarja, je v Domu kulture v Kamniku ob upoštevanju zahtev covid-19 potekala zaključna prireditev in podelitev najboljšim slovenskim gorskim tekačem.
V pozdravnem nagovoru je župan Matej Slapar poudaril pomen športa za občino, med najboljšimi športniki občine so dolga leta tudi gorski tekači KGT Papež. Roman Dobnikar, predsednik AZS, je pohvalil delo Združenja za gorske teke in velik doprinos gorskih tekačev k atletiki tako v tekmovalnem kot organizacijskem smislu. Dušan Papež, predsednik Izvršnega odbora, je sezono 2021 kljub pandemiji razglasil za uspešno. Pohvalil je delo članov odbora, se zahvalil vsem organizatorjem tekem, AZS in WMRA za uspešno sodelovanje in tudi sponzorjem za finančno pomoč. Za dosežke je čestital tekačem in trenerjem.
Voditeljica Barbara Božič je ob projekciji Špele Papež predstavila slovenske tekme v sezoni 2022 (Sv. Primož, Bukovica, Hrastnik trail, Vipava, Ratitovec, Rogla trail, Podbrdo, Hg Idrija trail, Črna prst, Smlednik, Šmarna gora).
Mednarodni koledar je predstavil Tomo Šarf, sekretar in kandidat za predsednika Svetovne zveze za gorske teke. Organizirano bo svetovno prvenstvo v gorskih tekih in trailu na Tajskem, svetovno veteransko na Irskem in mednarodna tekma za mlade v Italiji ter evropsko v Španiji.
Pred slovesno podelitvijo so za zabavni del poskrbeli člani Tria Fantastikus.
V sezoni 2021 ni bilo Pokala Slovenije, ampak so bila zaradi pandemije covid-19 organizirana državna prvenstva, zato so proglasili le najboljše gorske tekače. Prejeli so priznanja in vrednostni bon. Med najboljšimi je bilo kar pet tekačev KGT Papež. Med člani je 2. mesto pripadlo Gašperju Bregarju, tretje pa Miranu Cvetu, med članicami 2. mesto Mojci Koligar. Razglasili so tudi naj gorskega tekača in tekačico. Laskavi naslov je pripadel Timoteju Bečanu (KGT Papež) in Nuši Mali (od oktobra KGT Papež).
Dušan Papež je podelil priznanja in knjige Sledi odličnosti vsem organizatorjem tekem, ki so kljub težavam in zahtevam covid-19 izvedli tekme. Posebno zahvalo je predal Jožetu Dakskoblerju za večletno prizadevno delo v odboru. Zahvalil se je tudi AZS za uspešno sodelovanje in trgovini Grašca z blagovno znamko Scott za vrednostne bone.
Letos nam je pandemija preprečila tradicionalno druženje ob pogostitvi. Pandemija pa nam ne more preprečiti kovanja načrtov in uresničitev ciljev v novi sezoni! Ne more nam preprečiti presenečenj in dobrih del!
Zato je ob odhodu domov vsakega obiskovalca čakalo srčno presenečenje: naglavni trak, darilo odbora, in maffin. Za vse jih je spekla Lara Potokar, vnukinja Dušana Papeža, predsednika Združenja za gorske teke in letošnjega organizatorja zaključne prireditve.
Držimo pesti, da se vidimo na 1. tekmi v novi sezoni,
in sicer 26. marca na teku k Sv. Primožu.
Mira Papež
Objavljeno v
Novice
Označeno kot
petek, 24 december 2021 08:56
Voščilo 2022
Dragi tekači, prostovoljci in prijatelji gorskega teka!
Za nami je 20 let delovanja KGT Papež.
Obletnico bomo obeležili, ko se bodo razmere zaradi pandemije covid-19 izboljšale.
V prilogi je prispevek, ki s sliko in besedo opisuje naše izjemno skupno delo.
V novem letu vam in vašim bližnjim želimo zdravja ter športnih in osebnih uspehov.
Srečno!
Dušan Papež
Objavljeno v
Novice
Označeno kot
ponedeljek, 06 december 2021 16:50
Neja Kršinar, odlična na najhitrejši maratonski progi na svetu
V Valencii, ki se lahko pohvali z eno najhitrejših maratonskih prog na svetu, se je med vrhunsko elito odlično odrezala tekačica Neja Kršinar. Maraton je z osebnim rekordom 2;35:44 končala na 24. mestu v ženski konkurenci . Na isti progi je letos tekla 43 sekund hitreje kot lani.
Čestitamo!
Mira Papež
Objavljeno v
Novice
Označeno kot
ponedeljek, 06 december 2021 16:43
Kmalu ne bom več gospodič ali mladenič, temveč gospod.
“Jessy, men je kle res res lepo, kaj če bi mela kr tuki?”. “Ja ne vem… Lahko tudi.” Prou, dejva to kr čimprej organizirat.” Ta pogovor je tekel med sprehajanjem po posestvu Zlati grič nad Slovenskimi Konjicami. Imeli smo ravno tradicionalno vsakoletno družinsko slikanje, ko se mi je porodila misel, da bi imela točno na tem mestu poroko, ki jo načrtujeva naslednje leto. V kolikor še niste bili na Zlatem griču… Ta kraj toplo priporočam. Mene je prevzel. Najbolj fascinantno okoli teh lepot pa je dejstvo, da je posestvo oddaljeno od centra Konjic le kakšnih 500 metrov. Dva popolnoma različna sveta na tako majhnem razmaku. Pa kaj bom dolgovezil, naj slike v nadaljevanju povedo svoje.
Konec tekmovalne sezone je tudi prilika, da moji blogi niso vsi povsem "športni". Dejstvo je, da nisem le športnik, temveč je moja vloga še v marsičem drugem. Kaj pravite na to idejo?
Z Jasmino sva se strinjala, da si vsako leto rezerviramo eno dopoldne ali popoldne za slikanje. Prvo leto smo bili torej na Belopeških jezerih, naslednjič na gradu Pogled, za to leto pa smo se s fotografinjo zmenili za lokacijo v Žički Kartuziji.
Dan prej smo odšli še na obisk k staršem od Jasmine, saj je to le kilometer in pol stran. Popoldan po kosilu sem se odpravil na tek proti Konjicam preko skale. Pot poteka tudi mimo Žičke Kartuzije. Ko sem se spustil v dolino pa šok. “Kaj je pa to?”, sem se začudil. “Saj ne more biti res…”. Sredi stavb je namreč stal ogromen žerjav. Poslopja že nekaj let urejajo, tokrat pa je bil na vrsti zamenjava strehe, zato je bil ta ogromen stroj postavljen ravno med vse stavbe.
“Jessy, tole jutr pa nau šlo”, sem sporočil, ko sem prišel nazaj. “Kaj bomo pa zdej?”. “Dej kaj pa tist Zlati grič k si zadnjič omenjala?”. “Ja… Lahko tudi ja.” Slišali smo se s fotografinjo in dogovorili za novo lokacijo, Zlati grič nad Slovenskimi Konjicami. “Dej a vzamemo še Lorda zraven?”, sem predlagal. “O ja, to bojo še bolj zanimive slike”.
Jutro je bilo na celjski strani megleno, vendar sva bila z Jasmino prepričana, da na konjiški sije sonce. In res je bilo tako. Ko smo se pripeljali pred vinsko klet na posestvu in parkirali, smo lahko uživali v soncu. Bilo je celo tako toplo, da sem kar slekel bundo in bil le v srajci.
Sprva smo se slikali spodaj pri vinski kleti, od koder se odpira izjemen pogled proti vrhu posestva. Trta je lepo urejena v številnih vrstah in ob prehodu na jesen so se listi že začeli barvati iz zelene na rahlo zlato. Prekrasno je bilo že tam. Elija je navihano skakal in tekel naokoli, vzel pa si je celo malo odmora za igranje pod drevesom. Dotlej je kar ubogal in bil vesel kamere, vendar brez tega, da bi umazal hlače in jopico pač ni šlo. “Eh, sej je vseen.”
“A gremo še tja gor”, sem predlagal in s prstom pokazal na idilično hiško na vrhu griča, kakšnih 30 metrov nad dolino. Ker je kulisa res krasna, so na vrhu v tem času ravno snemali reklamo za BMW, zato smo se za kakšno minuto umaknili, nato pa “zasedli” to prelepo lokacijo.
“Ej… Veš kaj… Men je kle res res lepo, kaj če bi mela kr tuki civilno poroko?”, sem dobil zamisel. Po podrtih planih za leto 2022 sva se kak teden prej namreč odločila, da se bova v naslednjem letu vsaj poročila. “Ja nevem… Lepo je res”, je pripomnila Jasmina. “Ja, js hočem tuki”, sem bil že vnaprej prepričan.
Na to temo sva v nadaljevanju slikanja še malo govorila, nato pa je Elija postal že malo nejevoljen. On preprosto rabi igro, ne pa nastavljanje fotoaparatu. Zdržal je debelo uro, tako da smo lahko bili kar zadovoljni z izplenom.
Jasmino in Elija sem odložil na obiskih na poti, z Lordom pa sva se odpravila še proti Poljčanam, saj sva bila s Klemnom tokrat zmenjena za trening na njegovem "trening poligonu". V planu je bil vzpon na Boč. No, pravzaprav dva.
Do vrha pelje strma pot, iz samega stolpa pa se odpre širen razgled nad dobršen del Štajerske. Nima zastonj naziva "Štajerski Triglav". Zame je bil to prvi obisk Boča, vendar se zagotovo še vrnem.
V dolino smo imeli celo "VIP prevoz", saj so nas prijazno zapeljali Klemnovi starši. Posebno za Lorda je bilo to precej blagodejno, saj za pse hiter spust ni ravno primeren.
Po nekaj dneh sva imela z Jasmino že vse dogovorjeno glede poroke. Takoj sva šla v akcijo in vse se je odlično poklopilo. Glede na to, da ljudje planirajo takšne dogodke za vsaj leto dni naprej, so bili ponudniki ključnih storitev še vsi prosti.
Jasmina je kakšna dva tedna zatem celo že odšla na pomerjanje obleke. Seveda si jih je ogromno ogledala, vendar ena ji je bila posebno všeč. Tisto je tudi prvo pomerila in ravno tako izbrala. Ja, ne vem, katera je, saj baje ženin ne sme videti neveste v obleki nič prej kot na poročnem obredu. Nisem vraževeren, vendar se bom tradicionalno držal tega nenapisanega (ali pa zapisanega?) pravila. Bom takrat še toliko bolj presenečen.
Seveda pa sem bil na vrsti tudi jaz. "Pa ne da bom meu zdej js težave z obleko, ne pa ti", sem v smehu malo potožil. Odločil sem se, da obiščem kar isti salon kot Jasmina, saj mi je rekla, da imajo zelo lepe obleke tudi za moške. "Dobr, sam da majo modro, js hočem tako",sem postavil pogoj.
Pred treningom na Pripravah sem eno sredo torej odšel tja. Jasmina je želela iti zraven, tako da smo šli kar vsi. "Ženske nas pa lahko vidite, al kaj?", sem se spet v smehu pritoževal.
Ko sem vstopil noter me je sprejela prijazna gospa, kateri sem izrazil željo po modri obleki. Verjamete ali ne, "u nulo" je zadela mojo velikost tako suknjiča, srajce in hlač. Že takrat sem vedel, da bo to moja poročna obleka. Imel sem tudi osebnega pomagača pri slačenju in oblačenju, Elija, ki je medtem slalomiral po salonu med oblekami.
Poleg naštetega sem si zaželel še telovnik, saj se mi zdi, da lepo zaokroži vse skupaj in poskrbi za lepo kombinacijo. Tokrat mi prvi ni bil tako všeč, zato sem vzel drugo izbiro.
"Gospod, čevlje boste tudi vzeli?", me je vikala gospa, pa čeprav sem ji rekel, da me ne rabi, sploh pa ne klicati gospod. "Sej sm še mlad", je vedno moj odgovor, ko mi ljudje rečejo da pa vseeno postajam počasi gospod. Saj to je res po eni strani, tudi jaz se staram, tako kot vsi. Čas od najstniških let je šel tako hitro mimo, da sem malo pozabil na to. "Ja, bom, samo pomojem bo problem številka. 48 rabim, samo mislim da so ti "navadni" čevlji vse o dovolj okoli 46." In ravno 46 je bila tudi največja številka, ki so jo imeli." Super so", sem pripomnil, ko sem si jih zavezal, edino hoja v njih mi je bila smešna. 99% imam na nogah tekaške superge (tudi za v službo, sicer "elegantne"), copate ali pa šlape, drugega pa praktično ne nosim.
Izbral sem še nekaj drobnarij, z Jasmino sva pogledala še nekaj prstanov, nato pa se mi je že mudilo na trening. Jasmini sem pustil svojo bančno kartico, da je vse skupaj plačala in se oddrvel v avto preobleči.
Naslednji dan sem obleko še enkrat dal nase in bila mi je zares všeč. Do poroke je zagotovo ne bom nosil, zato jo bom šele kakšen mesec pred dogodkom odnesel nazaj, da mi jo malo zožajo v pasu, da bo res "kot ulita".
"Js si bom kr še ene dve kupu, rjavo pa sivo", sem bil znova navdušen nekaj dni zatem. Dejstvo je, da se sedaj rad oblečem tudi malo drugače kot pa v pajkice za trening in pa trenirko za prosti čas. Za v službo si rad nadenem malo lepše hlače in pa srajco. Očitno res postajam malo gospoda.
Ravno danes, ko pišem ta blog, sva odšla še k enemu zlatarju glede prstanov. Večjega žara v človeku, ki opravlja svoj poklic, še nisem spoznal. Zgolj za predstavo, tam sva bila kar tri ure (!), izvedela ogromno, kar pa je najpomembneje, skupaj smo prišli do dveh res unikatnih prstanov, ki imata veliko vzporednic in se dopolnjujeta, kar je lepa simbolika za (bodoča) moža in ženo. Mislim, da bosta točno taka, z nekaj korekcijami sigurno pristala na najinih prstancih. Ravno tako kot je zgodba vsakega para unikatna, je tudi najina in zaradi tega se nama zdi zelo lepo to vkomponirati v nekaj, kar imaš od drugega stalno pri oziroma na sebi. Pustimo se presenetiti.
Brezskrbi, naslednj blog bo zopet "športni"; v njem pa bom razkril svojo najnovejšo pridobitev. V kolikor vas "matra firbec", imam že posnetih nekaj vlogov. Uživajte v veselem decembru in se beremo naslednjič.
Objavljeno v
Novice
Označeno kot
sreda, 24 november 2021 18:13
WMRA KV Chiavenna - Lagunc
Še preden potegnem črto pod sezono, sem dolžan še zapis z zadnje tekme za letošnji svetovni pokal, WMRA Kilometro Verticale Chiavenna - Lagunc. Kot že samo ime tekme pove, gre za vertikal kilometer. Običajno je zaključek svetovnega pokala gostila Šmarna gora, vendar odkar je (nažalost) ni več v programu, se bodo prizorišča verjetno menjala. No, tokrat je bil zaključek v mestu Chiavenna v Italiji, čisto blizu švicarske meje.
Na tekmo sem šel precej mešanih občutkov, saj sva z Jasmino doživela žalostno izkušnjo, ki nama bo vedno ostala v spominu. Z glavo tako nisem bil čisto pri stvari, a vseeno sem se odločil, da nastopim na še zadnji tekmi. Vse sem imel namreč že dogovorjeno in organizirano, seveda pa sem si želel, da z neudeležbo ne vržem proč vseh tekem, na katerih sem nastopil. Tekem za svetovni pokal je bilo letos kar veliko, zato se vsak izostanek pozna. Že tako ali tako nisem dosegel celotne kvote tekem, ki štejejo za končno razvrstitev, zato je bila ta tekma nujna za visoko uvrstitev.
Vedel sem, da se bo na štartu zbrala močna konkurenca, predvsem ker gre za vertikal kilometer tekmo, Italijani pa imajo mnogo dobrih tekmovalcev v tej disciplini, predvsem turnih smučarjev. V Chiavenno smo potovali jaz, David, Domen in Mojca. Padli smo v daljši zastoj na avtocesti, ki nam je podaljšal vožnjo za debelo uro, tako da smo prispeli v mesto šele po sedmih urah.
Med Italijani sem sedaj že kar domač in sprejeli so me zelo lepo, pa čeprav sem konkurent.
Udeležili smo se otvoritve in se šele zatem namestili v hotel, kasneje pa smo fantje odšli še na krajši ogled proge. Kot zanimivost, štart tekme je bil kronometerski, kar pomeni, da je vsak šartal sam v določenih zaporednih intervalih. Boste videli, zakaj.
Štart je bil zgolj 100 metrov stran od glavne ceste, ki povezuje Chiavenno s švicarskim smučarskim središčem, Sankt Moritz. Potihem sem upal, da bomo imeli v času čakanja na podelitev naslednji dan še nekaj časa, da bi se zapeljali do tja. Sankt Moritz je namreč priljubljeno mesto za višinske priprave številnih evropskih atletov, saj leži na višini 1800 metrov nad morjem.
Kakorkoli, štart našega vertikala je bil stisnjen med zidova, naklonino pa so določale stopnice, ne pohodniška potka. Bilo je torej precej tesno, zato masovni štart ni izvedljiv. Bilo bi preveč prerivanja, dokler se ne bi kolona raztegnila. Kot zanimivost, proga ustreza standardom vertikala, kar pomeni, da na ustrezni dolžini premaga točno 1000 višinskih metrov od štarta do cilja. Vse to je uradno izmerjeno, zato je na njej postavljen tudi dejanski svetovni rekord vertikala v ženski in moški kategoriji.
Štartni prostor. Cilj je 3,3 km in 1000 vm stran.
Odločil sem se, da si progo vsaj malo pogledam, preučim višino in dolžino stopnic ipd. Začel sem teči v breg in zdelo se mi je, kot da se ne premikam, vendar višina na uri je v trenutku pokazala 100 metrov več kot na štartu. Tako sem vedel, da bo trasa hitra kar se tiče vzpenjanja. Dobra lastnost stopnic je bila ta, da so bile dokaj enakomerne, slaba pa, da so stalno vsiljevale točno določeno dolžino koraka. “Bi po dve ali po eno?”, sem se stalno spraševal.
Štart je bil precej ozek.
K sreči sam tečem bolj na moč, kar sicer ni najbolj ekonomično, saj je treba vzdrževati visoko frekvenco korakov (optimalno 180/min), vendar moja višina mi omogoča, da imam lahko raje dolg korak. Pot pa je bila zatem, ko je z vinogradov zavila v gozd, posuta s kostanji, saj uspeva tam dejansko le kostanjev gozd. Prav neverjetno, da ga pri nas iščemo z lupo, tukaj pa smo kar hodili po njem. Takoj sem si rekel, da moram naslednji dan za na vrh spakirati še eno večjo vrečo, da ga bom ob povratku nabral.
Progo so predstavljale večinoma stopnice, ki so diktirale korak.
Vmes se je enkrat na eni izmed serpentin odprl še prekrasen razgled nad Chiavenno, nato pa je pot pripeljala do ene in edine vasi na progi. Tabla je označevala ravno "+300 m", kar je pomenilo, da je bilo za mano že 300 višincev. Odločil sem se, da na tem mestu obrnem nazaj v dolino. V lahkotne koraku sem se spustil do štartna in nato še dobrih 500 metrov po ravnini do hotela.
Pogled na mesto Chiavenna na eni izmed serpentin.
Po tuširanju smo se odpravili na uradno podelitev štartnih številk, nato pa je sledila večerja. Večerjali smo rekordno dolgo, skoraj dve uri. Pa ne zaradi tega, da bi tako dolgo dejansko jedli, 95% časa smo le čakali. Italijani imajo pač takšen sistem, ki so ga vajeni in jim očitno ugaja, jaz pa sem sanjal le še o tem, kako se bom zleknil na posteljo in utrujen zaspal.
Podelitev štartnih številk.
Jutro je bilo precej hladno, pravo jesensko, kar meni seveda odgovarja. Najraje tekmujem v temperaturah med 5 in 10°C. No, to je bilo zjutraj, sam sem imel štart nekaj minut čez 11-to. Kot sem že rekel, morda res nisem bil čisto z glavo pri stvari, a to je nenazadnje moje delo, ki ga moram opraviti, zato sem skušal vse misli usmeriti na protokol pred tekmo.
Ogrevanje na hladno jutro, vendar sončno.
Ogrel sem se dobro in bil nekaj minut pred svojim štartom pripravljen v vrsti za kronometer. Kot zanimivost, zadnjih 10 nas je štartalo v časovnem intervalu minute, prej pa so štartali na 20 sekund. Štart je bil dejansko čuden, saj sem se počutil kot na treningu. Ni bilo tistega pravega boja mož na moža, le boj s stopnicami in štoparico.
Prvih 100 višincev sem opravil v 2:50, pri oznaki "+200 m" pa sem bil v 5:46. Tempo je bil torej kar silovit, vendar trasa je bila ravno v tem delu najbolj tekoča zaradi enakomernih stopnic. V kolikor bi šlo tako naprej, bi mel čas pod 30 minutami, vendar ko sem dejal, trasa se je nato spremenila, vmes tudi položila. Skupna dolžina je sicer znašala 3,3 km, vendar je bilo vmes nekaj prečk, na katerih smo izgubljali čas za premagovanje dolžine, namesto višincev.
V svojem svetu.
Ob vstopu v vas je bilo ogromno gladalcev, ki so spodbujali še zadnje nastopajoče. Za mano je štartalo le še 5 ali 6 tekmovalcev, tako da sem bil eden zadnjih na progi. Pred sabo sem imel italijanskega podprvaka v vertikalu, zato si nisem delal utvar, da bi ga morda vmes dohitel. No, če sem iskren ga niti videl nisem. Za mano tudi ni štartal nihče tako dober, da bi me dosegel in dejansko sem celotno progo pretekel brez da bi kogarkoli izmed tekmovalcev videl.
Po je iz vasi znova zavila v kostanjev gozd, kjer se je stopnice dalo nekoliko zaobiti in optimizirati svoj korak, ponekod pa to pač ni bilo mogoče. Višinci so kar leteli in pri oznaki +700 m” sem začel dajati vse od sebe. Že na štartu sem vedel, da bom ob dobrem dnevu tekel med 33 in 34-imi minutami, kar pomeni, da je tekma dokaj kratka. Pri preostalih 300 višincih sem imel tako še nekje dobrih 10 minut do cilja. Nisem imel kaj za izgubiti.
Glede na sliko lahko rečem, da sem dal vse od sebe.
Zadnji del je bil še najbolj položen, zato mi ga ni bilo težko preteči in ciljni obok sem prečkal v času 33:45 oziroma čisto v časovnem okviru, ki sem ga načrtoval, obenem pa dosegel tudi osebni in uradni rekord vertikala. Padel sem na tla in poskušal dobiti čim več kisika iz zraka. Kmalu sem prišel k sebi. Vseeno sploh nisem vedel, ali sem se odrezal dobro ali slabo, dejstvo pa je, da je bil za to traso moj čas kar spodoben.
Kasneje sem šel po ruzak, ki sem ga zjutraj oddal in so ga organizatorji na vrh odpeljali s helikopterjem, se ulegel na travo in bil znova mešanih občutkov. Glava je odklopila tekmo in znova se je v moje oči prikradla žalost. Po eni strani nisem vedel, ali naj bom vesel nad rezultatom in naj se vsaj s tem malo tolažim, po drugi strani pa nisem vedel, ali sem sploh dal vse od sebe, kar je le še povečevalo to negotovost nad situacijo. Telefona tudi nisem imel s seboj, da bi hitro poklical Jasmino, saj sem ga raje pustil spodaj med prtljago.
Na cilju z razgledom.
Malo višje sem uzrl lepo razgledno ploščad, zato sem se zatem, ko sem se preobleke, odpravil še tja. Tam sta bila tudi David in Domen. Malo sem začel snemati in se hitro znova zamotil, predvsem pa je bil razgled s ploščadi res izjemen. Videla se je celotna dolina iz Chiavenne proti Švici, v daljavi pa so bili opazni tudi tritisočaki nad Sankt Moritzem. Ob sončnem in čistem nebu je bila to izjemna kulisa.
Pogled na tritisočake.
Sprehodili smo se malce nižje do vasi Lagunc, kjer je bil cilj. Tudi slednja je bila ena izmed lepših, kar sem jih videl doslej. Pravzaprav gre za vikende, ceste do tja sploh ni, tako da niti ne vem, kako ljudje pridejo do svojih domovanj. Sigurno je želja vsakega, da bi se lahko recimo poleti preselil na tako miren kraj, kjer bi se zares lahko odklopil od vsega in užival.
Prekrasna vasica Lagunc.
Do štarta smo morali seveda peš oziroma ne bi nam bilo treba prehoditi celotne poti, saj je bil organiziran tudi prevoz, vendar tako ali drugače sem si želel nabrati nekaj kostanja, ki se bil na poti. Vmes smo se ustavili na še eni razgledni točki, tokrat čisto nad Chiavenno, le da je bilo pod njo 700 metrov skoraj vertikalne stene. Tudi od tam je bil razgled spektakularen.
Pogled po dolini proti Švici. Spodaj mesto Chiavenna, kjer je bil štart tekme.
Ob pogovoru je spust hitro minil in odločil sem se, da se lotim nabiranja kostanja kar čim bolj pri dnu, da mi ga ne bo treba dolgo nositi. Vzel sem vrečo iz nahrbtnika in se lotil zadane naloge. Sicer sem se vmes nekajkrat pičil na ježico, vendar v slabe pol ure sem po moji oceni nabral skoraj 10 kilogramov kostanja. Vrečo sem komaj stlačil v ruzak in poznala se je dodatna teža na hrbtu.
Bera kostanja je bila kar konkretna. Jemo ga še danes.
Po koncu spusta sem rabil le še kakšnih 500 metrov do kombija, kjer so bili zbrani vsi. Takoj sem poklical Jasmino in bil zelo vesel njenega glasu, nato pa se odpravil še na “turistični” iztek po mestu. Ker smo že morali iz hotela, sem se žele prepričati, ali je reka dovolj topla za kopanje. Želel sem se namreč okopati. Odtekel sem skozi center mesta proti jugu, kjer je tudi stadion in nato še malo po kolesarski poti ob reki.
Iztek in raziskovanje mesta.
“Dobra bo”, sem rekel sam pri sebi, ko sem pomočil roko v deročo reko, obenem pa si umil slan obraz. Ob vrnitvi do kombija se niti nisem preoblačil, temveč se odpeljal do ugledanega “kopališča”. S sebe sem zvlekel oblačila, si nadel natikače in se odpravil proti reke. Ravno topla vseeno ni bila, vendar sem se brez pomislekov vrgel vanjo. Uf, kako je prijalo. Malo sem se podrgnil, da sem zbrisal znoj iz sebe, nato pa se hitro obrisal in obleke, saj zunaj ni bilo ravno več poletje, ko bi takšen lahko še ure skakal naokoli.
Osvežitev v reki, ki priteče iz vrhov nad Chiavenno.
Zatem sem se vrnil v mesto, kjer je bila kar kmalu na sporedu že podelitev. Izvedel sem, da sem znova zasedel ravno 10. mesto in se znova uvrstil med “top 10”. Kot sem že dejal, konkurenca je bila kar močna in med 4. ter mojim 10. mestom je bilo zgolj 45 sekund, nato pa skoraj dve minuti nikogar. Zanimivo bi bilo, če bi nas prvih 10 štartalo skupaj. Sam sem mnenja, da bi prav vsi dosegli malenkost boljši čas, razvrstitev pa bila verjetno precej podobna.
Ponosno sem kot prvi stopil na oder in počakal, da so se vsi do prvega razvrstili nanj. Sledila je italijanska himna,s aj je tekmo dobil na vertikalih nepremagljivi Aymonod. Nekaj minut zatem je sledila še podelitev za skupni seštevek svetovnega pokala. “Kateri sploh bom?”, sem se stalno spraševal. Dolgo sem bil na 2. mestu, vendar zaradi izostanka na številnih septembrskih in oktobrskih tekmah, sem kljub rednim uvrstitvam med “top 5” oziroma “top 10” na koncu pristal na 6. mestu. Žal mi je manjkalo preveč tekem, kjer bi se moje točke še upoštevale in bi na koncu zaradi tega lahko bil višje.
Zaslužen kostanjev sladoled.
Kot zanimivost, letos sva se velikokrat pogovarjala z madžarskim tekmovalcem, ki je svetovni pokal zaključil na 2. mestu. Smejala sva se najini ugotovitvi, da imajo Madžari problem, da imajo dovolj časa, denarja pa ne, pri nas Slovencih pa je ravno obratno. Tudi sam bi se rad udeležil več tekem, vendar se mi enostavno časovno ne izide. Tekme so bile v Španiji, ZDA in na jugu Italije, kar pomeni, da bi mi pot in tekmovanje vzela nekaj dni. Že tako ali tako sem se nekajkrat v službi zmenil za predčasen odhod ob petkih, ko smo morali prej na pot, vsega dopusta pa enostavno ne morem porabiti za tekme, vendar ga izkoristim za naš skupen, družinski dopust.
V Sloveniji vseeno tržišče za športne znamke ni dovolj veliko, da bi lahko bil kakšen športnik več dejansko zaposlen kot ambasador in na tak način prejemal plačo, kar je v državah kot so Italija, Francija in Nemčija vseeno lažje. Slovenija ima le 2 milijona prebivalcev, zgoraj omenjene države pa med 70 in 90 milijonov, kar seveda poveča možnosti. Podjetja pač gledajo skozi svoj doseg potencialnih strank, kar je sicer za razumeti, vendar vseeno sem mnenja, da kvaliteta nikoli ne bi smela biti zapostavljena. Tudi sam premagujem tekmovalce, ki so “pokriti” s strani mednarodnih ekip Hoke, Nike-ja, Adidasa, North Face-a ipd., kar na koncu izpade skrajno čudno, vendar to je kruta realnost.
Svojega dela oziroma zaposlitve vseeno nikoli ne bi zamenjal, saj v njem uživam, podporo in pogoje imam odlične, časa za trening in preživljanje z Jasmino in Elijo imam dovolj, manjka le nekaj več prostih dni za namene tekmovanj, kar pa bi bilo lahko tudi sistemsko poskrbljeno s strani naših krovnih organizacij. Vsekakor sem vsak dan, ko se usedem na stol pred monitorja v svoji pisarni, hvaležen, da sem dobil to priložnost. Kakorkoli pogledam na zadevo, imajo moji rezultati zaradi tega pri meni še toliko večjo težo, na kar sem ponosen.
Končno 6. mesto v seštevku svetovnega pokala.
Kakorkoli, drugič sem na oder stopil kot 6. Znova smo lahko poslušali italijansko himno, ob čemer so se mi pred očmi zavrteli vtisi iz vseh tekem. Spomnil sem se, kje vse sem letos bil, kaj sem dal skozi in koliko zanimivega doživel. Hvaležen sem za to in na koncu vsaka kaplja znoja odtehta občutke, ki jih človek nosi v sebi za vse življenje. Na oči se mi je prikradla tudi kakšna solza sreče in žalosti. Ta tekma je bila za najinega angelčka, ki ga še nisva uspela spoznati preden je odšel.
Moja sezona se je takrat bližala koncu, vendar sem vedel, da bom v tistem koncu Italije v nalsednjih treh tednih še dvakrat. Na sporedu sta bili namreč še dve tekmi, Trofeo Vanoni in WMRA Nations Cup. Veselil sem se posebno prve, saj gre za tekmo, ki mi je pisana na kožo. Glede na mojo zamudo, si o obeh lahko že preberete BLOG zapisa, ali pa pogledate “žive” utrinke iz tekem v mojih VLOGIH.
Naslednjič se oglasim z oceno sezone, ki je bila, kot že veste, zelo dolga in pestra.
Objavljeno v
Novice
Označeno kot