SP Velika planina

Leto pred prvenstvom je bil Dušan vodja slovenske odprave na svetovnem prvenstvu v Italiji, kjer je organizacijo prvenstva za leto 2010 odpovedala Norveška. Dušan je tedaj ob podpori žene Mire, Atletske zveze Slovenije in takratnega župana občine Kamnik Toneta Smolnikarja, za kraj svetovnega prvenstva v gorskih tekih predlagal Veliko planino. Takoj po potrjeni kandidaturi s strani Svetovne zveze za gorske teke (World Mountain Running Association) so se začele skoraj leto trajajoče priprave na mednarodno prireditev, ki je bila izvedena 4. in 5. septembra 2010. Lokalni odziv je bil neverjeten in se je izrazil v obliki pomoči in pripravljenosti sodelovati pri organizaciji. Po prireditvi je bil izjemen tudi mednarodni odziv, saj je bilo navdušenje nad organizacijo, nad povezanostjo lokalne skupnosti neverjetno. Zakonca Papež sta z delovanjem kluba dokazala, da znata povezati lokalno skupnost in to z organizacijo svetovnega prvenstva samo še potrdila. To klub potrjuje še danes, ne le na lokalni ravni, temveč na ravni celotne države.

 

Intervju: MIRA IN DUŠAN PAPEŽ

Zanesenjaka, športna navdušenca in preprosta človeka

Letošnjega septembra se je v Kamniku in na Veliki planini zgodil velik športni dogodek, ki je naše kraje postavil na športni zemljvid sveta. 26. svetovno prvenstvo v gorskih tekih je k nam privabilo preko 400 gorskih tekačev iz vsega sveta in 100 spremljevalcev. . Za svetovnim prvenstvom, njegovo pripravo in izvedbo stojita Mira in Dušan Papež, ki sta tudi gonilna sila Kluba gorskih tekačev Papež. Ob pomoči številnih prijateljev, znancev in prostovoljcev sta pripravila tekmovanje, ki je ime Kamnika in Velike planine ponesel v širni svet.

Dušan in Mira Papež, mož in žena

Na vprašanje, kdo sta Mira in Dušan Papež, sta mi oba enoglasno odgovorila: »Mož in žena.«. Poročena sta že skoraj 31 let in zaradi priprav na svetovno prvestvo sta šele v letošnjem septembru izkoristila darilo (vikend razvajanja), ki so jima ga otroci in vnuki podarili ob lanski 30-letnici poroke. »Prihajam s Polja pri Vodicah, Mira pa je domačinka, Sitarjeva, kjer sedaj stanujemo. Spoznala sva se na plesu v Domžalah,« se spominja Dušan Papež ter dodaja: »Bila je ljubezen na prvi pogled.« in objame Miro. »Imava dve krasni hčerki, Nino in Špelo, njuna Igorja in Aleša, ki sta zdaj tudi naša. Lara in Nik pa sta najina ljubka in navihana vnučka ,« dodaja Mira.

Zakonca Mira in Dušan Papež sta zelo simpatična in skromna človeka. Mira je učiteljica slovenščine in knjižničarka na Osnovni šoli Stranje. Pove: »Delovno okolje v šoli Stranje je odlično. Poleg poučevanja in knjižničarstva sodelujem tudi pri pripravah proslav in kulturnih prireditev, vodim dramsko skupino ... Doma pomagam pri obrti predvsem pri knjigovodskih zadevah, veliko časa pa porabim tudi za delo v klubu. « Po maminih stopinjah gre mlajša hčerka Špela, ki trenutno obiskuje drugi letnik Pedagoške fakultete.

Dušan vodi avtokleparsko in avtoličarsko delavnico na njunem domu na Podjelšah. »Vse sva začela iz nič,« pove Dušan in doda: »Kmalu bo minilo 25 let, kar imam obrt. Začel sem v majhni garaži, danes pa imamo dve sodobno opremljeni delavnici. In še vedno trdim, da se da z delom, odrekanjem in vztrajnostjo daleč priti. Na hitro obogateti se ne da.« Dušan je pred parimi leti tudi resno zbolel. Kot je dejal, je bila bolezen resna in dobra preizkušnja v življenju. Tudi tu se je pokazala Dušanova trma. S trmo, vztrajnostjo in podporo žene ter družine je premagal tudi bolezen. Ob tem je vodenje delavnice prevzela starejša hčerka Nina.

Od nekdaj imata rada naravo, pohodništvo, kolesarjenje, tek, zato tudi ljubezen do gorskega teka ne čudi. Ravno zaradi navdušenja nad gorskim tekom sta ustanovila tudi Klub gorskih tekačev Papež, ki je matica že uveljavljenim tekačem in hkrati zaledje mladih navdušencev teka navkreber. Ne navdušujejo ju le slovenske gore, osvojila sta tudi Mont Blanc, najvišjo goro Evrope ter nekaj vrhov v Dolomitih.

Gorski teki

Miro in Dušana Papež danes večina Kamničanov pozna kot ljubitelja gorskega teka in ustanovitelja Kluba gorskih tekačev Papež ter organizatorja teka na Grintovec. Še pred dobrimi desetimi leti o tej športni panogi nista vedela veliko, zdela se jima je precej ekstremna. Sčasoma sta ugotovila, da je gorski tek podoben teku na dolge proge, vendar pa ga sama trasa teka dela veliko bolj nepredvidljivega.

Kako sta se povezala z gorskimi teki? »Čisto naključno, « pove Dušan in se nasmeji ob spominu na dogodek. »Takrat sva bila v delavnici dva zaposlena, Dare Božič in jaz. Dare je bil navdušen alpinist, ki je tudi naju z Miro »zastrupil« z gorami, ko je sam »delal na višini« (višinske priprave). Prosil me je za mesec dni neplačanega dopusta, da bi šel na plezalno odpravo v Ande. Sprva se mi je zdela njegova ideja smešna. Ko pa smo tako sedeli na vrhu Grintovca, vsaj jaz kar precej zmatran, sem bolj v šali kot zares rekel, da bi dal tistemu, ki priteče na vrh, 1000 mark.« Ideja se je prijela! Prvi tek na Grintovec je 1998 organiziral Alpinistični odsek Mengeš, pod katerim okriljem je plezal Dare. AO Mengeš je organiziral tudi drugi tek na najvišji vrh Kamniško–Savinjskih Alp, potem pa teka eno leto ni bilo. Dušan razlaga naprej: »Zdelo se nama je škoda, da ideja proprade. Zato sva 2001 ustanovila Klub gorskih tekačev Papež, ki je postal tudi zatočišče ljubiteljev gorskega teka.« Od takrat KGT Papež vsako leto, zadnjo nedeljo v juliju, organizira tek na Grintovec. Start teka je pri Domu v Kamniki Bistrici, pot pa vodi mimo Kokrškega sedla na vrh Grintovca (2558 m). 

Tek je znan kot zelo ekstremen, saj je potrebno preteči okoli 9600 metrov dolžine in pri tem premagati 1975 metrov višinske razlike. Tek poznajo tako doma kot v svetu, na kar kaže tudi množična udeležba in močna konkurenca. Zdi se, kot da je v tujini, predvsem na Novi Zelenadiji in v Združenih državah celo bolj poznan in odmeven kot doma. Kot pravijo vsi, ki tečejo nanj, Grintovec magično vabi na svoj vrh in ko te enkrat pokliče k sebi, te ne izpusti. To se kaže tudi v vsakoletnem podiranju rekorda teka.

Ob tem Mira razloži: »Povprečno se na vrh hodi dobrih 5 ur, najboljši tekač pa je progo pretekl v uri in 14 minutah. Tek je verjetno eden najtežjih na svetu, njegovi rezultati pa štejejo tudi za pokalno, državno in grand prix tekmovanje.«

Dušan ob tem doda: »Tek na Grintovec je izjemno naporen. Tu in tudi pri drugih gorskih tekih se pokaže volja premagovati samega sebe in si pri tem z veliko volje in energije dokazati, premagati in preseči svoje meje. Seveda pa je pomembno tudi druženje. Gorski tekači so posebni, a izjemni ljudje.«

Ob organizaciji teka sta Mira in Dušan Papež ponesla ime Grintovca, Kamniško – Savinjskih Alp, Kamnika in Slovenije v svet. S tem je postal prepoznaven tudi Klub gorskih tekačev Papež, ki s svojo značilno rumeno barvo navdušuje, prinaša sonce in pozitivno energijo. Poleg vzgoje dobrih tekačev klub ohranja tudi spoštljiv odnos do narave, pri čemer Mira pove: »Oba sva velika občudovalca narave. Pri gorskih tekih nikakor ne gre za uničevanje narave. Gorski tekači se držijo ustaljenih poti, mi smo trase tekov vedno uredili po ustaljenih planinskih poteh in takoj po teku vse pospravili za seboj. «     

Svetovno prvenstvo v gorskih tekih na Veliko planino

Na lanskem svetovnem prvenstvu v gorskih tekih v Italiji je organizacijo letošnjega, 26. svetovnega prvenstva, odpovedala Norveška. »V Italiji sem bil kot član Odbora za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije, vodja slovenske reprezentance, « pove Dušan in doda: »Zdelo se mi je nesprejemljivo, da bi svetovno prvenstvo odpadlo. Po posvetu s Tomom Šarfom, predsednikom Odbora za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije in telefonskemu klicu županu Tonetu Smolnikarju, sem sprejel kandidaturo Svetovne zveze za gorske teke in predlagal, da organiziramo tek na Veliko planino. In organizacijo smo dobili.« Mira se spomni: »Ko me je Dušan poklical in povedal o  organizaciji svetovnega prvenstva, sem sprva mislila, da se heca. Po vseh organizacijah Grintovca, sem vedela, kaj to pomeni in takoj smo začeli s pripravami: predvsem z ogledi proge, sestavo odborov za pripravo. Seveda se lahko na vse še tako dobro pripraviš, največ dela pa je bilo zadnja dva meseca pred samo izvedbo prvenstva.«

Ampak zakaj tek na Veliko planino, zakaj ne na Grintovec? Dušan pojasni: »Ker je tek na Grintovec preveč ekstremen, problem pa bi bil tudi z logistiko. Vse tekmovalce po tekmi prepeljati varno v dolino in jim priskrbeti opremo, to na Grintovcu ne bi šlo.«

Letos je tako tek na Grintovec odpadel, v njegovem terminu pa je bil izpeljan 1. tek na Veliko planino, ki je bil tudi izbirni tek za sestavo slovenske reprezentance. Tek je bil posvečen Jožetu Uršiču. Mira razloži: »Jože je bil naš zelo dober prijatelj, športnik, trener jugoslovanske ženske reprezentance, velik ljubitelj narave, gora in Velike planine. Traso teka na Veliko planino je prehodil blizu tisočkrat. Vendar pa je podlegel hudi bolezni. Zato smo se odločili, da 1. tek na Veliko planino posvetimo njemu, Modremu možu.«

Dušan doda: »Tek na Veliko planino je bil tudi dobra generalka za svetovno prvenstvo, čeprav je bila udeležba na svetovnem prvenstvu še enkrat večja. Boljši so bili tudi časi, najhitrejši Eritrejec Gashazgi je na vrh pritekel v dobrih 56 minutah, to je 7 minut hitreje. Pohodniki to progo navadno prehodijo v štirih urah.«

Pri tem me Dušan opomni: »Pri organizaciji sva z Miro hotela, da si bodo tekmovalci in obiskovalci zapomnili ne le sam tek, temveč Veliko planino, Kamnik, gostoljubnost. Ob pripravi trase smo se zato odločili, da postavimo table s starimi ledinskimi imeni, ki bodo spominjale na svetovno prvenstvo in hkrati pomenijo ohranjanje kulturne dediščine.«

»Meni je nabolj všeč ime Umivavnk. To je vodni izvir malo pod Sv. Primožem. Pri imenih smo se naslonili na delo Vilka Rifla, raziskovalca lokalne kulturne dediščine, ki je ob svetovnem prvenstvu izdal knjigo o naši planini.«

Najbrž je bila organizacija takega dogodka velik organizacijski zalogaj in seveda finančni? Dušan in Mira se spogledata in povesta :»Seveda je bil! Pri tem nama je zelo pomagala Občina Kamnik, ki se zaveda velike promocije in nam je namenila 40.000 evrov. Ostalo sva zbrala pri donatorjih, veliko pa prispevala sama. Potrebno je bilo namreč zagotoviti tri do štiri dnevno bivanje za vse tekmovalce in njihove spremljevalce ( 515) in jim zagotoviti vse prevoze. «

»Brez več kot 400 prostovoljcev nama ne bi uspelo.Ženske so na primer več dni pekle pecivo, ki smo ga ponudili tekmovalcem na zaključni prireditvi v Stranjah. In seveda še veliko drugih ljudi. Prav vsak prispevek je bil pomemben, vsak je prispeval po svojih močeh in znanju. Hvala vsem in vsakemu posebej. Lahko rečeva, da je bilo to svetovno prvenstvo Kamničanov in tudi okoličanov, čeprav sva bila midva organizatorja.«

Dušan se zresni: »Brez moje družine mi to ne bi uspelo. Z njo sem premagal tudi bolezen Vse delamo skupaj in zato tako dobro funkcioniramo!«

»Enkraten je bil tudi odziv tekmovalcev na zaključni prireditvi, t.i. pasta party, v Stranjah. Tekmovanje je bilo za njimi in ob naši slovenski glasbi so se vsi zelo sprostili. Vsakemu tekmovalcu smo tudi podarili njegovo fotografijo s cilja in priznanje, na katerem sta bila izpisana ime in čas v kaligrafski pisavi. Nad tem so bili tako navdušeni, da so hodili drug do drugega in si kazali podarjeno. Občutek ob takem zadovoljstvu udeležencev odtehta veliko neprespanih noči,« pove Mira, ki je skupaj s svojo sodelavko in prijateljico Miro Rifl pripravljala darila za tekmovalce.

Zdi se, da je s svetovnim prvenstvom zaživel tudi Kamnik. »Tako je. V preteklem mesecu sva dobila veliko pozitivnih odzivov občanov. Najbolj jim je v srcu ostala otvoritvena slovesnost s sprevodom vseh tekmovalcev od športne hale, preko Šutne na Glavni trg. Takrat so se mnogi zavedli, da v okolici Kamnika poteka velik športni dogodek, ki ga bo postavil na športni zemljevid sveta. Seveda pa jim je bilo zanimivo videti tudi toliko različnih, novih obrazov na ulicah Kamnika,« pove Mira in prida: » Prijetno pa je bilo prebirati tudi sporočila tekačev z vsega sveta, ki še pošiljajo zahvale in čestitke. »

Svetovno prvenstvo je torej za nami. Udeležilo se ga je preko 500 tekačev in spremljevalcev iz rekordnih 39 držav sveta iz vseh kontinentov. V moški konkurenci na 12- kilometrski progi je zmagal Eritrejec Samson Gashazgi, v ženski konkurenci na 8,5 kilometrski progi pa Avstrijka Andrea Mayr. Mnogi jima zastavljajo vprašanje, kako naprej. Bo ostal tek na Veliko planino ali bosta nadaljevala s tekom na Grintavec? Ponovno se spogledata: »Sedaj se moramo vsi spočiti, strniti misli, potem pa bova razmislila kako in kaj.« Dušan v smehu doda: »Na zadnjem sestanku sem rekel, da bom ob mojem 70. rojstnem dnevu organiziral veteransko prvenstvo.«

Kakorkoli se bosta Mira in Dušan odločila, sta z letošnjim športnim dogodkom ponesla ime Velike planine, Kamnika in Slovenije v svet. Veliko uspeha na vseh področjih jima želimo tudi v prihodnje. Po tiho pa vsi računamo še na kako organizacijo tekmovanja v gorskih tekih.

 

26. World Mauntain Running Championships

Copyright © KGT Papez 2016. Vse pravice pridržane.