Na slovesni prireditvi Diamantna noč, ki je potekala v Grand hotelu Union v Ljubljani, so po izboru tradicionalne ankete Atletske zveze Slovenije razglasili najboljše atlete leta 2022.

V uvodu je dosežke izjemne sezone predstavil Primož Feguš, v. d. predsednika AZS.
Prireditve sta se udeležila tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec in predsednik Evropske atletike Dobromir Karamarinov. Slednji je izpostavil velike mednarodne uspehe slovenskih atletov v različnih starostnih kategorijah.

Prestižna naslova sta pripadla Kristjanu Čehu (Ptuj) in Tini Šutej (Kladivar). Med najboljšimi atleti v članski konkurenci je bil tudi gorski tekač Timotej Bečan (KGT Papež). Priznanje mu je izročil predsednik Združenja za gorske teke Dušan Papež, ki je bil še posebej ponosen, saj Bečan član Papeževega kluba.

Čestitamo in se veselimo prestižne nagrade.

Mira Papež

ponedeljek, 07 november 2022 20:56

TIMOTEJEV B(r)LOG #54 - Trofeo Vanoni Morbegno

... ali tekma za konec sezone. Ja, seveda bi si želel iti na svetovno prvenstvo na Tajsko, vendar s Trofeo Vanoni, tradicionalno štafetno tekmo v Morbegnu, se je zame najverjetneje končala tekmovalna sezona 2022. Tokrat smo se v postavi jaz, Miran in Klemen, prvič zavihteli na stopničke. Znova je bila tekma napeta do zadnjega, a tokrat smo zmogli do 3. mesta. Tale blog pišem celo bolan, saj sem takoj po tej tekmi tudi zbolel. Naključje ali ne, celo sezono mi je zdravje odlično služilo in kot bi telo vedelo, da ima sedaj zeleno luč, da me malo "resetira". V tem sicer ne vidim nič napačnega in že zdavnaj sem vzel v zakup dejstvo, da sem običajno enkrat na leto bolan.
Trofeo Vanoni je tekma z dolgo brado, saj je bila letos že 65. izvedba. Gre za atraktivno štafetno preizkušnjo, na kateri mora vsak izmed članov ekipe odteči isti krog, dolg 6,7 kilometra in 460 višinci. Malo drugače kot na Staffetta tre rifugi, kjer imamo vsak svoj del. Jaz sem se te tekme udeležil že petkrat. Kot zanimivost, na tej tekmi sva se tudi midva z Jasmino spoznala, zato se vedno rad vrnem v ta "zgodovinski" kraj. Pa ravno tisto leto sem imel najslabši čas doslej, vendar še nisem bil prav preveč izpopolnjen tekač. Recimo lani sem tekel debele tri minute hitreje kot takrat.
V Morbegno smo večkrat potovali kar z dvema kombijema, saj je bilo zanimanje veliko. Navadno dve moški in dve ženski štafeti, v zadnjih letih pa se nas je v vsaki kategoriji nabrali ravno za po eno. Moška zasedba je bila isti kot lani, celo vrstni red smo obdržali identičen - jaz, Miran in Klemen. Lani smo bili 4. in letos smo bili odločeni, da si priborimo vsaj najnižjo stopničko. A na tovrstnih tekmah gre lahko marsikaj narobe. Za vrhunski rezultat se mora poklopiti prav vsem trem članom štafete. Lahko ima eden slab dan ali pa (Bog ne daj) se na tako divji progi poškoduje in gre vse po zlu.
Kakorkoli, iz Ljubljane smo štartali ob 7. uri. Kot običajno, pred odhodom sem naredil še polurni iztek, saj sem vedel, da bom potem vsaj 6 ur preždel v kombiju. Vožnja tokrat ni potekala gladko. Ravno pred koncem Gardskega jezera smo obtičali v 10-kilometrski koloni, skozi katero smo se prebijali dve uri. Pot je tako namesto šest, trajala kar 8 ur. Ob prihodu v Morbegno smo bili kar naenkrat zelo na tesnem s časom. Vreme je bilo čudovito in vsaj jaz sem si zelo želel iti krog po progi. Hitro smo se namestili v hotel, se preoblekli in se odpeljali do centra, kjer sta štart in cilj. Imeli smo dobro uro za ogled proge. Daleč od tega, da je ne bi poznal, a vedno je dobro osvežiti spomin, nenazadnje pa uživati v zmernem tempu in razgledih. Na tekmi časa za slednje res ni.
Trasa je sprva ravna, na robu mesta pa se začne vzpenjati proti hribom. Kot zanimivost, Morbegno leži v dolgi in globoki dolini Valtellina, ki se začne praktično pod prelazom Stelvio in konča pri jezeru Como. Že okoli Morbegna se vzhovi vzpenjajo več kot 2000 metrov nad to dolino. Nam vseeno ni bilo treba teči tako visoko, sem pa enkrat že tekel dvojni vertikal le nekaj kilometrov stran - K2 Valtellina.
Vzpon je sprva precej strm, se vije ob obzidju in je tlakovan. Oziroma ni ravno tlakovan, temveč je pot utrjena s kamni in betonom. Slednji so popolnoma "zlizani" in v primeru, da so mokri ali vlažni, so zelo spolzki.
Sledi del po asfaltni cesti, dolg skoraj kilometer. Slednja pelje na nekaj manj kot 2000 metrov visok Passo san Marco in na 25-ih kilometrih tako premaga več kot 1700 višincev. Trasa se iz ceste seveda odcepi bistveno prej, vendar zavije na strmo pobočje, ki ga premaga v serpentinah. Slednje je v primeru dežja blatno in zaradi naklona tudi spolzko. Na ogledu trase je tudi bilo tako in nisem si delal utvar, da bi bilo naslednji dan kaj drugače. Ob izhodu iz gozda se ponudi lep razgled proti severu na mogočne, čez 2 kilometra visoke vrhove.
Trasa se vse do vrha nato vije po makadamski cesti, ki je posuta s kostanjem in ježicami, na serpentinah pa je utrjena z betonom. Naklon ceste je precej konstanten, in sicer okoli 10%. Ta del je dolg kakšen kilometer in pol, zato je pomembno, da tekač do tja pride še z dovolj moči, da lahko razvije hiter korak. Lani sem na tem mestu malo zamočil, saj sem stežka držal visok ritem in se zelo mučil.
Sam vzpon se zaključi z dobrih 500 metrov dolgo ravnino do vasice Arzo, nato pa pride na vrsto še sklepno dejanje - divji spust. Takoj na začetku se teče po ozkih ulicah, katerih podlaga je podobna kot na spodnjem delu vzpona - tlakovana s kamni in v primeru dežja spolzka. Bolj kot sam vzpon je dobro poznati spust in pasti, ki jih skriva. Hitrost teka je ta tem segmentu bistveno višja, zato je potrebno vedeti, kaj se skriva za ovinkom.
Noben del spusta ubistvu ni lahek. Bodisi je strmo in tehnično, ali pa zelo zavito, le zadnji del je nekoliko lažji in bolj tekoč. Najbolj zanimiv del je gotovo "velikanka", kot smo poimenovali skok čez škarpo, ki je visoka kakšen meter. Letos so sicer ogradili najvišji del in smo bili primorani iti malce naokoli, vendar verjamem, da zaradi večje varnosti.
Nazaj v dolino smo prišli dovolj zgodaj, da se nam ni prav nič mudilo na otvoritveno slovesnost. V miru sem se preoblekel, pojedel še kos riževega narastka, ki mi ga je za na pot spekla Jasmina, nato pa se z ostalimi počasi odpravil na trg, kjer so nas že čakali z zastavami. Organizatorji so nekoliko zamudili z začetkom, vendar sem se vsaj v miru lahko pomenil s kolegi iz Italije. Sledil je mimohod skozi mesto do spomenika, kamor vsako leto položijo venec v spomin na Ezia Vanonija. Tam se zapoje tudi italijanska himna, nato pa karavana tekačev nadaljuje proti cerkvi San Giovanni Battista. Tam je vsako leto tudi maša za tekače.
Po maši smo se lačni odpravili proti kitajski restavraciji, kjer smo imeli rezervirano večerjo, saj je v našem hotelu niso stregli. Naročil sem njoke, saj nisem želel eksperimentirati s pekočo kitajsko hrano na večer pred tekmo, za sladico pa sem si privoščil še ocvrt sladoled. Ura je bila ob prihodu že kar pozna, zato sva s Klemnom kmalu odšla spat. Tokrat mi ni bilo treba nastaviti niti budilke, saj je štart moške tekme vedno šele ob 14. uri. Medtem ko sem ležal, sem prav čutil, kako se mi nekaj nabira v grlu. Prepričan sem bil, da me bo naslednje jutro bolelo. Že vse od tekem na Šmarni gori sem bil stalno na meji, da zbolim. Seveda sem si želel, da dam sezono "pod streho", za kasneje pa mi je bilo vseeno.
In res, zjutraj me je grlo grozno bolelo, ko sem želel pogoltniti slino. Nos nisem imel nič zabasan, zato sem vedel, da vpliva na mojo zmogljivost še ne bo, seveda pa bi bilo bolje, če bi bil povsem zdrav. Ko sem odprl okno, nebo ni bilo prav nič podobno tistemu dan prej, temveč je deževalo. "Hja, bo kr drsalnca." 
Zajtrk smo imeli v hotelu, zato se je bilo treba prestaviti le nadstropje nižje, takoj zatem pa sem šel nazaj v posteljo in udobno lenaril. Na sporedu je bil tudi Ljubljanski maraton in s Klemnom sva z enim očesom stalno spremljala prenos v živo. Ob 11-ih je bila na sporedu ženska tekma, zato smo skupaj odšli v mesto, da si jo ogledamo. Med čakanjem sem si privoščil še sladoled, saj sem med drugim želel tudi sprobati teorijo o pozitivnem vplivu sladoleda na boleče grlo. No, to je bil bolj izgovor, seveda bi bil greh, da ne bi užival v tako dobrih okusih. Tako kot v Chiavenni je tudi ta v Morbegnu izjemno dober. Ženska tekma je bila napeta vse do cilja, Lucija in Dominika pa sta dosegli lepa uspeha. Po tekmi, ki je sicer zelo kratka, smo za slabo uro odšli nazaj v hotel.
Saj vem, da se že ponavljam, a kaj ko imajo Italijani res vrhunski sladoled.
V miru sem si pripravil vsa oblačila, na copate navezal čip in na dres pripel štartno številko. S seboj sem vzel goro oblačil, saj je deževalo, vedel pa sem tudi, da bom po tekmi letal po progi in navijal za Mirana in Klemna, zato sem si želel imeti dovolj suhih kosov za preobleči.
Z ogrevanjem sem jasno začel prej in se zaradi dežja odpravil kar v garažno hišo. Tam sem pod streho ostal suh in pripravljen za tekmo. Na štartu sem se pojavil med zadnjimi, a sem se lahko postavil spredaj, saj so štartne številke pogojene s predhodnimi uvrstitvami. Zaradi 4. mesta lani nam je pripadlo mesto v prvi vrsti.
S 4-minutno zamudo smo po še nekaj govorih le lahko startali. Večina Italijanov se je zagnala v ospredje, sam pa sem se malo umaknil. Po ravnini je kar letelo, vendar sem do vzpona uspel priti na prvo pozicijo. Tam se pot zoža in nisem želel obtičati v ozadju. Zastavil sem močan tempo, a so me postrani začeli prehitevati. Tempo se mi je zdel prehud, zato sem vztrajal v svojem. Prehud pa je bil seveda tudi za druge, saj so po kaki minuti omagali. V tistem je napadel član francoske štafete, ki je bila vsaj zame favorit za zmago. Odločil sem se, da priključim.
Tempo je bil visok in s težavo sem ga ujel. To mi je uspelo pravzaprav šele na cesti, kjer mi je uspelo razviti dovolj hiter korak. Takoj zatem sem ga tudi prehitel in povedel. Na tisti strmi del sva prišla skupaj in želel sem se ga otresti, vendar ni popustil. Počutil sem se dobro in imel dihanje pod kontrolo, prav tako pa me ni popolnoma nič "zalilo" z laktatom.
Do vrha je sledila le še tista dolga makadamska cesta. Na njej me je Francoz ujel, prehitel in mi ušel. Enostavno je bil prehiter. Ne vem, kje je zbral toliko moči, a sam je nisem mogel. Po vršni ravnini sem njegovo prednost malo stopil, a nisem verjel, da bi ga lahko ujel na spustu, saj je bil hiter. Prednost je znašala 15-20 sekund. Vseeno pa sem potihoma vedel, da jaz spust zelo dobro poznam, medtem ko ga on ne.
Spustil sem se "na glavo" in hitro ugotovil, da bo potrebno bolj paziti. Že tista pot skozi mesto je bila povsem mastna, da o skalah in kamnih na spustu ne govorim. Vseeno sem bil precej suveren in ni bilo trenutka, ko svojih stopal ne bi imel pod kontrolo. Edino na enem mestu, kjer se lahko pot seka s kakšnim dvometrskim, skoraj navpičnim spustom čez skalo, me je nekoliko zavilo, a sem se spretno ujel. Malo nižje sem Francoza znova ujel in dal mi je celo prostor, da sem ga na ozki poti lahko prehitel.
Tedaj sem vedel, da me do dna ne bo ujel. To je bilo nekako še vedno v zgornji tretjini spusta, čakalo pa nas je še kar nekaj pasti. Nadaljeval sem hitro, vsaj za moj občutek, vendar sem za razliko od prejšnjih let, ko je bilo suho, moral biti precej bolj previden na spolzkih ovinkih in zaradi tega izgubljal hitrost. Problem je namreč ta, da je bilo povsod po progi listje, ki v primeru dežja naredi podlago zelo spolzko.
Pri "skakalnici" se je zbralo ogromno ljudi, ki vidijo tekača kakšnih 15 sekund prej, preden skoči čez škarpo. Kar zarohnelo je, ko sem se bližal temu delu. Brez težav sem spustil težišče in skočil čez, pri čemer nisem popolnoma nič klecnil in nadaljeval po strmem pobočju do ceste. Tam je korak znova lahko bolj sproščen, saj ni ovinkov, vendar le za dobrih 100 metrov, ko posekamo serpentino. Sledil je še sklepni del mimo enega izmed številnih spomenikov v okolici Morbegna, nato pa po spirali na cesto, ki vodi vse do cilja. Skušal sem držati čim hitrejši in dolg korak. Vedel sem, da bom na cilju prve predaje najhitrejši, a za končni skupni čas bo lahko pomembna vsaka sekunda, zato sem stiskal vse do cilja in s petko predal Miranu. Moja naloga je bila opravljena. S krogom sem zaključil v 30:14, kar je slabše kot lani in predlani, a razmere so bile neprimerljivo težje. Zgolj na spustu, ki ni dolg niti 10 minut, sem zaradi tega izgubil več kot pol minute. Ampak tako je bilo čisto za vse tekmovalce. 
Med tekmo je nehalo deževati, vendar sem šel do kombija, kjer sem sprva sporočil Jasmini, da sem živ, nato pa se preoblekel, vzel telefon za snemanje in odbrzel v kontra smeri proge. Prišel sem do tistega spomenika in čakal na prve v drugi predaji. Seveda sem si želel, da je med njimi tudi Miran. Prvi je po pobočju pridrvel Francoz Meyssat, ki je imel postavil tudi najboljši individualni čas dneva - 29:44. Kakšno minuto in pol za njim pa je priletel že Miran. Po resnici povedano sem pričakoval takšen razplet, saj so bili Francozi res močni, želel pa sem si, da za Miranom dolgo ne bi bilo nikogar. In res, vsaj kakšno minuto prednosti smo imeli. 
Ravno na tem delu se trasa na vzponu in spustu zelo približa, tako da sem se spustil po delu, kjer se trasa tekme vzpenja, da bi ujel Klemna. Francozi so seveda suvereno vodili in njihova zmaga ni bila ogrožena, na 2. mestu pa je tekel Klemen. Na hitro sem ga spodbudil, naj zgolj pametno odteče in bil naprej na trnih glede razpleta. Iz ozadja se je že približevala prva italijanska štafeta, katero je v zadnji predaji zastopal Vender, ki ima vsako leto odličen čas. Lani je tekel celo 29:00. Realno gledano sem vedel, da bomo ujeti, saj se je prednost topila, a možnosti za stopničke so bile povsem realne. 
Odšel sem do štartno-ciljnega prostora, da Miranu odprem kombi, da se je lahko preoblekel, nato pa sva skupaj krenila na progo. Klemna sva bila odločena počakati na skoku in tja nama je uspelo priti pravočasno. Prvi je šel čez skok Francoz, nato Italijan, nato pa Klemen. Na ves glas smo ga vsi vzpodbujali, saj je imel kakšnih 15 sekund prednosti pred zasledovalcem. Vseeno sem bil prepričan, da ga slednji do cilja ne bo ujel, saj ima Klemen dovolj hitrosti v nogah.
Takoj, ko sta odtekla mimo, sem se v dolino podal še jaz. Zelo me je zanimal razplet. "Iiiin, a je blo???", sem že na daleč vpil. "Pa ja", je skromno odvrnil Klemen. "Jes, to, to, to", sem bil vesel. Dosegli smo 3. mesto! Že dolgo je tega, ko je slovenska štafeta stala na odru za zmagovalce. Konkurenca se je v zadnjih letih jasno okrepila in že lani smo kljub "komaj" 4. mestu postavili najboljši slovenski čas štafet. Tokrat pa smo bili 3. - odlično. Vsi smo dali vse od sebe in si to prislužili. Vsaj jaz sem bil zelo vesel.
Do hotela smo se kar iztekli, saj smo bili umazani in prešvicani, nenazadnje pa je bilo do tja le dober kilometer. Žal se je vmes ravno zaprla naša kitajska restavracija, kjer naj bi imeli kosilo. Luči so bile namreč ugasnjene, zato sem odšel zadevo preverit, dobil pa informacijo, da se ponovno odpre ob 18. uri. Bil sem sestradan, tako da mi novica ni bila ravno po godu, dobil pa sem zamisel, da bi prej naročili pice in jih po podelitvi vzeli za seboj. Ob 17:30 smo morali biti namreč prisotni na zaključni ceremoniji. 
Imeli smo slabo uro za tuširanje in poležavanje v hotelu, kar sem dodobra izkoristil, nato pa smo spakirali vse stvari, jih naložili v kombi in odšli na podelitev, vmes pa še naročiti pice. Še dobro, da Lucija zna italijansko, saj nihče tam ne razume niti besede angleško. V nasprotnem primeru bi očitno ostali kar lačnih ust. Kakorkoli, naročilo je potem uspelo in pica je bila zagotovljena.
Končno pa sem po petih nastopih stal tudi na stopničkah, za piko na i pa sem  bil uvrščen na 3. mesto v individualni razvrstitvi. Časi so bili letos vsi slabši, vendar moja predstava je zadoščala, da sem ponovil uspeh od lani, ko sem sicer tekel 29:39.
Tisto naročeno pico sem zmazal v dveh minutah in bil tako sit za dolgo vožnjo domov. Štartali smo ob okoli 18:30, tako da sem računal povratek nekaj čez polnoč. Vmes nisem bil nič zaspan, proti koncu pa sem tudi sam malo sedel za volan, da je vse skupaj minilo še hitreje. Nasploh potovanje v družbi hitro mine, tako da se mi pot za tja in nazaj sploh nista vlekli. 
S to klasično tekmo v Morbegnu sem tako najverjetneje zaključil sezono 2022. To mi je sporočilo tudi telo, saj sem že naslednji dan zbolel. Sicer sem kar dobro shajal, vendar po nekaj dneh sem ponoči dobil tudi vročino, vse skupaj pa se je preneslo še na pljuča. Šele nekaj dni nazaj sem nehal izkašljevati gnoj, tako da sem očitno kar konkretno "fasal". Eno oko imam še vedno na svetovnem prvenstvu, ki poteka v teh dneh na Tajskem, saj bi si jasno želel biti tam, vendar to niti ne bi bilo mogoče. Sem redno zaposlen, tako da dopusta nimam na pretek. Slednjega moram racionalno izrabiti in ga nameniti predvsem družinskim počitnicam na morju, ne le svojim ambicijam, nenazadnje pa imam tudi ogromno dela s "3WAY Open House", ki ga organiziramo naslednji teden - klik.

V Morbegnu v Italiji je  potekala  65. izvedba Trofeo Vanoni. Tekmovanje za lovoriko Vanoni ima ugled največje mednarodne štafetne tekme v Italiji. Moška trasa je dolga 7,2 km z višinsko razliko 435 metrov.

Zmagovalne stopničke na 3. mestu je  pritekla slovenska štafeta v postavi Klemen Španring, Miran Cvet in Timotej Bečan (oba KGT Papež). Med  posamezniki je bil Bečan 3. in Miran Cvet 17.

Ljubljanski maraton je nudil več tras. Na 10 km se je Nuša Mali uvrstila na 7. mesto (37:19). Na maratonski razdalji (42 km ) je med člani 476. mesto pritekel Klemen Žnidar (3:50:30), med ženskami pa Dragica Cvišić 170. s časom 4:27:35.

Polmaratonska razdalja (21 km) pa je štela za državno prvenstvo. Neja Kršinar je z 2. mestom (1:14:19) dosegla naziv državne podprvakinje, Ivica Žlogar pa 8. mesto (1:40:13). Med moškimi so bili kar štirje člani KGT Papež med dvajseterico ( 12. Gašper Bergar, 16. Žiga Tavčar, 17. Jože Marolt, 20. Aleš Smerdelj) in 38. mesto je zasedel Anton Knavs.

Čestitamo!

Mira Papež  

Ekipa KGT Papež tretja

Drugega, kot reči, da mi je uspelo, res ne morem. Celo leto sem imel v glavi ti dve domači tekmi in izjemno sem vesel, da mi je uspelo iztržiti največ - obakrat zmagati. Govora je seveda o Rekordu in Teku na Šmarno goro. Pa ne boste verjeli, ni šlo vse kot po maslu. V torek po službi nisem bil pravi, dobil sem celo 38°C vročine, še cel teden pa me je tako zbadalo pod rebri, da sem komaj sploh lahko tekel. Ampak tudi iz tega sem se izvlekel, pametno nastopil na obeh preizkušnjah in ju dobil.
Prejšnji vikend je bil prav poseben. Na sporedu sta bila dva tekmovalna dneva na Šmarni gori. Z Jasmino sva vikend prej preživela v Avstriji in Nemčiji, kjer sem v nedeljo nastopil na Hochfelln Berglauf. Tekma mi je izjemno všeč in vedno znova se rad vračam (sedaj že četrtič) v mesto Bergen, ki gosti ta tradicionalni in klasični gorski tek na vrh gore Hochfelln. Proga je ena takšnih, ki so mi pisane na kožo, pa čeprav letos nisem bil najbolj zadovoljen, lahko rečem da sem ta dva dneva zelo užival. 
Torek je bil sprva povsem normalen dan v službi. Zunaj je lilo kot iz škafa, bilo je temno, tako da mi je bilo prav luštno sedeti v pisarni in delati. Tisti občutek, ko te prav nič ne srbijo podplati, da bi šel na en idiličen iztek po naravi. Na vsake toliko mi je pogled ušel skozi okna, da bi videl, ali je morda že prenehalo deževati. Popoldan sem imel namreč namen iti do Šentvida na tisto zapuščeno smučišče in narediti štiri ali pet 5-minutnih intervalov, v precej močnem tempu, da bi malo simuliral intenzivnost Rekorda, ki je bil pred vrati.
Na vrhu Hochfellna sva bila zavita v meglo, budne in deke..
Zaključil sem precej pozno in ko sem hodil domov, me je večkrat malo zmrazilo. "Eh, to zato k sm biu tok dolg na toplem", sem nekako v sebi skušal pregovoriti dejstvo, da nekaj ravno ne štima. Že prej sem v ramenih čutil neko dodatno težo, kot bi imeli roki po nekaj kilogramov več. "Eh, to sm sam utrjujen", sem se prepričeval. No, vsekakor nisem bil ravno pravi, zato sem se odločil, da namesto napornih intervalov obiščem Šmarno goro in nenazadnje preverim, v kakšnem stanju je proga.
Vikend prej sva obiskala tudi Salzburg.
Že ob začetku teka me je grozno bolel trebuh. "Eh, sej to mine", sem se tolažil kot vedno, saj je navadno res tako ob kakšni težavi. Po kakšnih 100 metrih sem se moral ustaviti. "Au, to res boli." Pa sem šel počasi naprej... Po 100 metrih sem se znova ustavil. "Tole pa ne bo šlo." Nekako sem se privlekel do klanca pri Lipi. "V hrib bo že, pol za spust bom pa itak pozabu", sem se skušal prelisičiti. A kaj ko je hudič bolel tudi na vzponu. Počutil sem se, kot bi me nekdo zabadal z nožem pod rebra. Med tekom je neznosno bolelo, zato sem se odločil, da bo kar hitro hodil do vrha. Tako je nekako šlo.
Vrstni red se je v cilju (žal) zamenjali, a borba z Avstrijcem Innerhoferjem je bila vse do vrha Hochfellna.
Nisem pa pomislil, kako bom prišel v dolino. Teči nisem mogel, lilo je kot iz škafa, jaz pa sem moral počasi capljati nazaj proti avtu. Ko sem prišel domov, sem se prvo želel stuširati pod vročo vodo. In veste kaj, tudi pod vročim tušem me je večkrat zmrazilo, ko pa sem ugasnil pipo in se začel brisati, sem dobil kurjo polt po celem telesu. Vedel sem, da nekaj ni ok. Vzel sem tisti termometer za v uho in si izmeril telesno temperaturo. Pokazal je 37,8°C. Nisem mu verjel oziroma bolje rečeno nisem mu želel verjeti. Da bi se prepričal sem vzel še tistega klasičnega na živo srebro, ki ga za 10 minut damo pod pazduho. Pokazal ni nič manj. Groza! V petek in soboto imam tekmi, na kateri sem dolgo čakal, jaz pa v torek s temperaturo.
Nisem vedel, kaj bi. Skuhal sem si čaj, nekaj pojedel in se zleknil na kavč. Mrazilo me sicer ni, a počutil se nisem dobro. "Ja kaj čmo", sem si rekel. Ob nepravem trenutku, ampak kaj naj sedaj. Bolan nisem bil že od novega leta, niti prehlajen, niti z bolečim grlom... Nič. Pač sedaj. Vseeno nisem bil pripravljen vreči puške v koruzo in tuhtal, kaj bi lahko naredil. Kasneje sem spil nekaj vrečk Lekadol Plus C in Beta Cold. Do tedaj mi je to vedno pomagalo, če sem bil ravno na meji, da zbolim.
Za vikend sta bili na sporedu dve tekmi na Šmarni gori, jaz pa sem v torek dobil vročino.
Na lepem pa sem se že zvečer počutil bolje. Ne vem, kaj je pomagalo, a ko sem šel spat, torej okoli pol enajste, sem si še enkrat izmeril temperaturo - 36,9°C. "Evo ga, super." Zaspal sem precej mirneje. Odločil sem se, da do tekem ne delam praktično nič intenzivnega, zgolj malo tečem naokoli. V kolikor bi bilo lepo vreme, bi lahko to izkoristil in skočil na kolo, a temu ni bilo tako. Še vedno je vsak dan deževalo. Zjutraj sem se tako odpravil na iztek, a ga po 500 metrih skorajda končal. Še vedno me je špikalo. Vseeno sem nadaljeval in proti koncu je postalo bolje, niti nisem več rabil paziti na forsiranje izdiha ipd. In tako se je nadaljevalo vse dni, tudi v petek zjutraj, ko sem šel teči ravno za 30 min.
V petek sem bil kljub popoldanski tekmi praktično cel dan v službi. Tako je še bolje, saj sem se ob delu lepo zmotil in nisem preveč tuhtal o sami tekmi. Popoldanske tekmi so mi šle od nekdaj na živce, še v času, ko sem igral košarko. Nič pametnega ne moreš početi, le stalno grizeš nohte od nervoze. No, tako je bilo včasih, sedaj sem le dozorel in me to ne iztiri, imam pa vsekakor raje, da sem z nečim zaposlen. In delo v službi je tako idealno. Vseeno sem prosil za izhod pol ure prej, saj je bil moški štart ob 17:10.
Jasmina in Elija sta me že spakirana čakala, saj sta bila odločena, da se kljub slabemu vremenu povzpneta na vrh in me vzpodbujata. Še to, cel dan praktično ni deževalo, a ravno uro pred štartom, pa je začelo rahlo padati z neba. Proga je bila tako ali tako bolj podobna potoku, zato na podlago niti ni bilo vpliva, vendar za navijače pa ni bilo ravno prijazno vreme.
Elija in Jasmino sem odložil pri kmetiji Mis, saj smo ugotovili, da je za Elija najbolj zanimiva in tudi primerna pot ravno od tam, nato pa sem se zapeljal do policijske akademije v Tacnu, kjer je bil prevzem štartnih številk. Bil sem še ravno dovolj zgodaj, da sem oddal prtljago za na vrh, nato pa hitro skočil nazaj v topel avto pod streho. Na dres sem si v času do ogrevanja nadel številko, malo pomeditiral sam pri sebi in se odpravil ven na dež. Ogreti sem se moral zelo dobro, zato sem si vzel kar 35 minut.
Špikalo me skoraj ni več, edino na vsake toliko časa sem začutil "opomin". Tik pred štartom sem odvrgel majico z dolgimi rokavi in se postavil za štartno črto. Letos je Tomo znova uspel zbrati nekaj mednarodne konkurence in na štartu sta bila poleg nas še dva kenijska tekača. Vseeno slednje že tako dobro poznam, da vedel, da bo moj najtesnejši konkurent, kot že tretjič doslej, Luka.  Z njim imava vedno precej hud boj. Pred tekmo sem si glede na okoliščine zastavil tudi nekoliko drugačno taktiko. Nisem bil pripravljen iti povsem na nož že od začetka, temveč sem imel v mislih, da bi v prvem delu raje le sledil. Kot prvo, nisem bil 100%, kot drugo pa je bila proga popolnoma razmočena in iskreno povedano nisem verjel, da lahko posežem po rekordu.
"Pok", in smo šli. Kenijca sta se izjemno zagnala, Luka jima je sledil, sam pa sem bil kakšen meter zadaj. Vedel sem, da sta začela bistveno prehitro in ne bosta zdržala. Za Luka pa nisem bil siguren. "Kaj pa če bo držal naprej?", so mi misli švigale po glavi, medtem ko je moj pulz naraščal že proti maksimalnim vrednostim.
Do tiste prve ravnine, če ji lahko tako rečem, sem uspel priključiti, pa na njej znova zaostal kake 3 metre, nato pa se je začel pravi klanec. To je nekje po dveh minutah in pol. Pobudo pred enem izmed Kenijcev (drugi je že omagal) je prevzel Luka in vedel sem, da moram priključiti. Nalepil sem se mu na hrbet, medtem ko je drugi izmed temnopoltih tudi izgubil stik. Z Lukom sva tako ostala sama. Zmaga bo šla v roke Slovenca, vendar koga?
Do stopnic sem Luku le sledil, a čutil sem, da imam dovolj moči za nekoliko hitrejši tempo. To je bil zame zelo dober znak, saj sem navadno takrat že precej "okisan". Stopnice sva prečkala pri okoli 4:20, sledila pa je položnejša prečka. "Grem naprej", sem bil odločen. Luku sem nazakal, da bom šel mimo po levi, kjer mi je tudi naredil prostor. Vsekakor sem dal prestavo višje in si takoj pridobil minimalno prednost. Na tej točki sem vedel, da izhoda nazaj ni več. Moral bom preprosto gristi in bežati vse do vrha, a občutek je bil dober. Imel sem moč in s tem nadzor nad situacijo. Prepričan sem bil v svoj šprint v zaključku, če bi bil potreben, a si ga hkrati nisem želel. Prizadeval sem si, da si pridelam dovolj prednosti, da bom lahko "umirjeno" prečkal ciljno črto.
Na sedlu sem imel tako verjetno že neulovljivo prednost. Moralo bi me res konkretno pobrati, da bi tekmo izgubil, a tudi Luka ni popuščal. Navadno tako tekmovalca pobere, ko skuša na vse pretege loviti hitrejšega, njega pa ni. Ni mi preostalo drugega, kot da z vsemi močmi zagrizem še v tisto zadnjo, neskončno dolžino. Joj, kako se ta vleče na Rekordu... Tam je stala tudi Jasmina, ki je s svojim navijanjem pravzaprav zahtevala, da ne odneham. Stisnil sem do konca, pri stopnicah pa se ozrl čez ramo in uvidel, da šprint ne bo potreben. Med nama je bilo dovolj luknje za varen prihod v cilj.
11:07, 11:08, 11:09... Semafor je hitro prišteval sekunde. Tokrat se ob prečkanju ciljne črte, ki sem jo dosegel v času 11:13, nisem le zgrudil po stopnicah, kot vsako leto, vendar sem bil precej "spočit" za takšno tekmo. Malo sem se usedel, nato pa že po dobre pol minute vstal in si šel iskat topel čaj. Bil sem OK. Dve leti nazaj sem še slabo uro kašljal in hropel, tokrat pa ne. Tudi to je bil dober znak.
Sem razočaran, ker nisem odtekel svojega rekorda? Ne, popolnoma nič. Vedel sem, da bi moral biti za to tekmo v izjemni formi, povsem zdrav, povrhu vsega pa bi morale biti pogoji bolj ugodni. Čeprav zaradi obilnega deževja proga niti ni bila drseča, so suhe razmere seveda prednost. "Bom svojo znamko napadel drugo leto." Niti ni skrivnost, da se bom zadovoljil zgolj z uradnim izboljšanjem svojega časa, temveč si vsaj enkrat v življenju želim teči pod 11-imi minutami. Verjamem, da sem tega sposoben, vendar se bo moralo vse poklopiti, jaz pa morda še bolj načrtno trenirati. Dejstvo je, da je ta tekma tako intenzivna, da se na stara leta težko parira svojim časom iz preteklosti. Morda mi je za slednje ostalo le še nekaj let. Upam si trditi, da četudi bom imel čez 10 let nešteto izkušenj več in bom morda nasploh bolj uspešen, na Rekordu ne bom več tako hiter. Pa upam, da se motim, seveda!
Šel sem nasproti Jasmini in Eliju, ki sta še vedno navijala na zadnjem ovinku, skupaj z mojima staršema in Bobijem. Počakali smo praktično tudi na tiste zadnje, nato pa sem se vseeno šel preobleči. Ravno toplo ni bilo, poleg tega pa je še vedno rahlo deževalo.
Elija in Jasmina sta šla na juho, ki jo Elija vedno dobi in rad poje, takoj zatem pa je sledila že podelitev. "Super, bomo še pred temo doma", smo se spogledali. Dejstvo je, da je bil Rekord v zadnjih letih organiziran junija, ko je dan najdaljši, sedaj pa se že ob sedmih naredi tema, zato je potrebno z vsem malo pohiteti. Tudi štart je bil zaradi tega nekoliko prej kot ponavadi.
Nabasani z dvema ruzakoma smo tako praktično zadnji odrinili z vrha. Napredovali smo počasi, a vztrajno, tako da smo bili pri avtu ravno nekaj čez sedmo. Ob prihodu domov sem kasneje odšel na čisto kratek, 15-minutni iztek, da na aktiven način ustavim telo, ki je bilo verjetno v šoku zaradi tako visoke intenzivnosti. Zatem sem se pridružil še ostalim tekačem v Smledniku na podelitvi številk za naslednji dan, ko je sledil Tek na Šmarno goro. Slednji je sicer veliko bolj pomemben kot Rekord, a vseeno čutim bistveno večji pritisk, saj je zelo specifičen, intenziven in hitro gre lahko kaj narobe. Po domače, zelo hitro kaj zamočiš in časa za popravke ubistvu ni. Na daljših tekmah si lahko recimo privoščim, da prve malo spustim naprej, na Rekordu pač ne.
Čez noč je še vedno lilo, tudi zjutraj ob šestih, ko sem se zbudil, je deževalo, a naposled nehalo. Tako je bilo tudi napovedano. Zbudil sem se popolnoma sproščen in neobremenjen. Pojedel sem zajtrk, malo delal, nato pa sta se tudi Jasmina in Elija že zbudila. Ura se hitro obrne, a bili smo povsem dovolj zgodaj v Tacnu. Moja navijača sta se kaj kmalu odpravila proti vrhu Šmarne gore, jaz pa sem ju pospremil tisti prvi ravninski del do vzpona. Deževalo ni več, skozi meglo pa se je počasi začelo prebijati sonce. "Uau, super bo."
Za ogrevanje sem si vzel le 20 minut, saj sem menil, da bo povsem dovolj. Po še zadnjih pospeševanjih sem se na štartno črto privlekel ravno kakšno minuto pred štartom. Kot naročeno. Po štartu sta se izstrelila tista dva Kenijca, a me to ni ganilo. Vedel sem, da imam še povsem dovolj časa, da ju že do vrha Grmade ujamem. Dejstvo je tudi to, da so oni bolj vajeni hitrega teka po ravnini,tako da jim slednje ne predstavlja prav velikega napora, ko pa se pot postavi pokonci, se zgodba obrne. In prvi kilometer je praktično raven. 
Za njima se je od naše skupine počasi v lov podal eden izmed Britancev. Oddaljeval se je lepo počasi, a zame je bil tudi njegov tempo nekoliko prehiter. Raje sem počakal. Kmalu sem tudi jaz ostal sam in nadaljeval v svojem tempu. Prvi klanec je zelo tekaški, zelo hiter, tako da je treba vzdrževati visoko frekvenco korakov, nato pa sledi kratek spust in prečka v levo proti Grmadi.
Tam, kjer smo prečkali pot, po kateri gre Rekord, sta bila pozicionirana Jasmina in Elija. Imel sem kakšnih 20 sekund zaostanka za prvima in slabih 10 sekund za drugim, a z nasmeškom dal vedeti, da sem začel dobro in še zdaleč nisem utrujen in odpisan. Pred vzponom na Grmado je še krajši spust, na katerem sem se želel čim bolj sprostiti in pripraviti na zahteven vzpon proti vrhu Grmade.
Prvi del je še nekako tekaški, nato pa skale, ki so posejane po poti, vsiljujejo ritem korakov in treba se je precej prilagajati terenu. Vseeno to pot že tako dobro poznam, da sem se brez težav znašel. Nekajkrat sem tudi zahodil, saj je bil tek povsem neekonomičen. Videl sem, da je Britanec ulovil oba Kenijca in celo prešel na prvo pozicijo, eden pa je začel tudi zaostajati. Prva nista v tempu nič kaj popuščala, tak oda je razlika do mene ostajala enaka, okoli 15 ali 20 sekund.
Tik pod grebenom sem tistega, ki je zaostajal, ujel in prišel na 3. mesto, topila pa se je tudi razlika do prvih dveh. Greben sem odtekel zelo dobro, hitro, a hkrati previdno, saj nešteto ostrih kamnov in korenin kar kliče po zvinu gležnja. Prednost prvih je vztrajno kopnela in na vrhu sem bil slabih 10 sekund zadaj.
Vrh Grmade sem dosegel v 20:36, kar je bil kar dober vmesni čas. Sledil je spust,ki ga vsako  leto odtečem hitreje. Točno vem, kje lahko spustim noge in kje moram biti izdatno previden. Prva dva sem ujel v manj kot pol minute, nato pa čakal priložnost, da se izmuznem mino. Slednja je prišla kaj kmalu in še sredi pobočja Grmade proti sedlu sem bil na prvem mestu. Točno na polovici tekme sem se iz lovca prelevil v plen. Vendar pot do tega je bila premišljena in ta plen se ni pustil ujeti.
Imel sem občutek, da imam tekmo pod kontrolo. Bil sem še precej svež, z dovolj moči v nogah za zaviranje na spustu, poleg tega pa mi je drugi del pisan na kožo, saj je zelo tekaški. Govorim o drugem vzponu, ki se kot spirala vije okoli in nato na vrh Šmarne gore. Ko sem pridivjal iz gozda na pašnik nad sedlom, sem komaj odvil, saj je bila podlaga zelo spolzka.
Na sedlu se vedno zbere ogromno ljudi, saj se od tam vidi tekače že višje na pašnik, nato pa še preko pukla na spust. Zatem se je treba vzpeti le malo višje, tja do hlevov, in lahko se vidi zaključek tekme, ko tekači opravimo z dobršnim delom drugega vzpona. Tisti mali klanček proti sedlu sem praktično preskočil, nato pa zdrvel proti dnu.
Na mestu, ko se združita pot Rekorda in tista iz Šmartna, sta bila Jasmina in Elija, pridružil pa se jima je še Benjamin. Jasmina mi je kasneje rekla, da sem jo presenetil, tako časovno, kot tudi glede na mesto. Ni pričakovala, da bom šel mimo na 1. mestu. Na hitro sem pomahal, s čimer sem dal znak, da imam zadeve pod kontrolo in skoncentrirano nadaljeval naprej.
Spust z Grmade je časovno zelo kratek. Do točke, kjer se meri vmesni čas, sem potreboval le 6:08 in bil tako na dnu v času 26:44. Na tisti kratki ravnini pred strmim vzponom čez korenine sem za seboj slišal dihanje in korake enega izmed tekmovalcev. "Saj ni možno...", sem si rekel, ko me je prehitel tisti, ki je bil na Grmadi celo za menoj. Na spustu je očitno veliko pridobil in me tako ujel. Pobudo za narekovanje tempa na tem kratkem vzponu do stopnic je prevzel on. Vendar bil je prehiter. Ta prehod je tako zelo težak, da ne znam opisati občutkov. Po šestih minutah "nabijanja" nog je potrebno obrniti korak v zelo strm vzpon. Mučno. Vendar tega se je treba lotiti z glavo. Kenijec se je morda prenaglil in ubral prehiter tempo. Celo ušel mi je za kakšne 3 mete, sam pa sem le kontrolirano tekel, da slučajno ne bi nabral preveč laktata.
Ob prehodu na kratek spust pri stopnicah, kjer proga že kakih 100-tič spremeni naklon, sem švignil mimo in nadaljeval s hitrimi koraki. Od tam naprej je vzpon zelo tekaški. Pozoren sem bil na zvoke iz ozadja in slišati je bilo, da se oddaljujem. "Ajde, Timotej, še slabih 15 minut te čaka, stisni za zmago", sem se skušal motivirati.
V nadaljevanju nisem imel težav, pa čeprav jih imam vedno, saj sem vselej precej zdelan. Je pa res, da sem do sedaj vselej lovil tekmovalce pred seboj, tokrat pa sem bil jaz tisti, ki je vsiljeval tempo drugim. To j
Bil sem dokaj prepričan, da mi bo uspelo v močnem koraku zdržati do vrha kn ubraniti prednost. Pod kapelico se pot znova postavi precej pokonci in za sabo sem slišal pisk ure. Saj veste, večina nas ima nastavljen "autolap" na uri na 1 kilometer, kar pomeni, da vsak kilometer ura samodejno zapiska. "Če slišim, pomeni da je blizu", sem pomislil. Na ovinku, tik pred kapelico, sem poškilil nazaj in res sem imel le kakih 10-15 sekund prednosti. Kenijec se še ni predal, a vedel sem, da na strmejšem delu ni tako prepričljiv. Podzavestno se mi je vklopil dodaten pogon za beg in že do pašnika na sedlu sem prednost vsaj podvojil.
Na ciljni strmini sem pričakoval ogromno navijačev. "Bečan gre", sem zaslišal malo pred seboj, zatem pa glasno navijanje. Se mi zdi, da vsi radi vidijo, da na domači tekmi z mednarodno konkurenco zmaga Slovenec, katerikoli. Na ovinku je glasno navijala moja mami, še malo višje pa je bila znova v elementu Jasmina. "Daj Timoteeeej", se je slišalo pomojem na Štajersko. "Daj Timotej, maš to, stisni, maš ga zadaj", je bila na trnih, ko sem tekel mimo. "Kako to?", sem bil začuden sam pri sebi. Pogledal sem levo čez ramo, pogledal Jasmino in se ji nasmehnil: "Jessy, nobenga ni." Tudi ona se je zasmejala in bila vesela, da sem tako sproščen in samozavesten.
Ciljna strmina se vleče še bolj kot na Rekordu, saj je potrebno vse do igral in fitnes naprav, nato pa smo namesto okoli obzidja, odvili desno direktno v cilj. Z dvignjenimi rokami in stisnjeno pestjo sem se bližal ciljni črti, medtem ko so navijači naredili krasno kuliso in vzdušje za prihod v cilj.
Kako sem bil vesel, ko sem s trakom v roki kot zmagovalec prečkal ciljno črto. Uspelo mi je! Po zmagi na Rekordu dan prej, sem še drugič zapored dobil Tek na Šmarno goro, tokrat v "pravi" izvedbi in v močnejši konkurenci. Bil sem res vesel in zadovoljen, čas pa tudi ni bil slab - 43:47.
Tisti, ki še niste bili na tej tekmi, verjetno ne boste verjeli, kako zahtevno tekmo se da narediti po pobočjih Grmade in Šmarne gore. 10 kilometrov, 750 "pozitivnih" višincev in pa kakih 400 metrov spusta te v kombinaciji z neizprosno podlago pošteno zdela. Ampak zadovoljstvo ob zmagi na tako težki progi je toliko večje.
V cilju sem imel ogromno "obveznosti", kot so razni intervjuji, slikanja ipd. Čeprav bi si želel v miru nekaj pojesti in popiti skupaj z mojima dvema, ter spregovoriti besedo s kom, ki ga že dolgo nisem videl, sem se seveda na vse odzval pritrdilno. Marsikoga bi to nerviralo, a to je del celotne zgodbe. S tem se ustvarjata ime in prepoznavnost gorskega teka, kar je tudi eden izmed mojih ciljev. To je šport v naravi, ki je tako zelo lep, koristen in dostopen vsem, da bi ga bilo škoda zanemariti. Z veseljem podam komentar na svoj nastop, organizacijo tekme, ali pa potek celotne sezone ipd. Nenazadnje pa tudi tukaj velja rek "kar daš, to dobiš". 
Veter je odpihnil vse oblake in na nebu je ostalo zgolj sonce. Bilo je tako prijetno toplo, da bi se kar zleknil na ležalnik, preždel tam nekaj ur in pozabil na celotno dogajanje. "Pejt Elija, bosta šla z očijem na oder", ga je Jasmina spodbudila, medtem ko se je igral s svojim prijateljem z morja, Markom. Prav prisrčen je bil, ko sem mu rekel, naj vsem podeli "petko" kot čestitko, nato pa je ponosno, z medaljo okoli vratu, v roki držal nagrade. 
Poleg zmage na Teku, sem bil ravno tako 1. v seštevku skupaj z Rekordom, česar sem bil tudi zelo vesel. Res tako zelo ponosen sem bil, da mi je uspelo dobiti obe preizkušnji na mojem domačem bregu. Ene tekme ti preprosto pomenijo največ in za ti dve na Šmarni gori to vsekakor drži.  
DVOJNA ZMAGA FAVORITOV
Timotej Bečan in Andrea Mayr sta glede na zadnje mednarodne tekme, ne samo po petkovem Rekordu, bila v vlogi favoritov in to tudi upravičila. "Nisem imel treme. Začel sem bolj umirjeno in nekaj prihranil za drugi del, ki je na Šmarni gori zelo pomemben," je potem opisoval Bečan. Kenijca Lengen Lolkurrar in Selelo Saoli sta do vrha Grmade še imela nekaj upanja, na vmesnem spustu jima je Bečan že začel uhajati, 24 sekund prednosti je bilo dovolj za drugo zaporedno zmago. Njegov čas 43:47. V letih pred korono je bilo za zmago treba vedno teči pod 43 minutami.
KOVAČIČ
Med deseterico so od šestega do osmega mesta pritekli kralj Planice 400 Luka Kovačič, mladi Klemen Španring in veteran Miran Cvet. "Saj gor gre, ampak navzdol in potem tako daleč, daleč okoli gore," je v šali podaljšano pot okoli Šmarne na vrh obžaloval Luka Kovačič, drugi na Rekordu. Na robu deseterice so bili Jaka Bostner, triatlonec Jakob Medved in veteran Simon Alič.
KRALJICA
Avstrijska zdravnica Andrea Mayr na strmih vertikalih tako in tako nima resne tekmice na svetu. Zmore pa tudi z Grmade dovolj hitro, da bi jo težko katera premagala. Na Šmarni gori je zabeležila že sedmo zmago.  Na Šmarni gori je že zmagala v letih 2008, 2009, 2010, 2014, 2016, 2017 Rekord, seveda je v njeni lasti, po tednu dežja v razmočenem terenu ni bil tema. V cilju je bila sicer dvanajsta v absolutni konkurenci. Njen čas 48:38 je v okviru vsega povprečja njegovih sedmih zmag (in drugega mesta), rekord 47:40 je iz leta 2017, ko je v tedaj idelanih pogojih tekla edinkrat pod mejo 48 minut. Pred 12 leti je prvič na trasi sedanje tekla 48:48. Torej je vse nekako v okviru ene minute.
IRSKO-FINSKI ZMAGOVALNI ODER
Irska tekačica Sarah Mccormack lovi visoko uvrstitev v svetovnem pokalu, na Šmarni gori se je že veselila tudi skupne zmage leta 2019 in motiv ni bil vprašljiv. V cilju je bila 1:59 minute za Avstrijko in ni bila niti malo razočarana. Po drugem mestu na Rekordu v petek popoldne je bila finska tekačica Susanna Saapunki pričakovano na zmagovalnem odru. Živi v italijanskih Alpah (Valfurva), bivša smučarska tekačica je bila letos že peta na evropskem prvenstvu. S smuči je odšla zaradi hude astme.
LUCIJA SE OPRAVIČUJE
"Žal ne morem toliko trenirati, otroci so še mali, in ne morem biti tako visoko kot bi si želela in morda zmogla, a tudi to je v redu," se je malce opravičevala Lucija Krkoč, četrta v cilju (52:48). Bila je na čelu slovenskega paketa. Peta je bila v cilju Nuša Mali (54:09), šesta Dominika Zupančič Valant (56.00) in sedma Špela Gonza. Omenjene tekačice se letos v tej zasedbi sploh še niso skupaj pomerile na nobeni tekmi.
Med Italijanko Caterino Stenta in Britanko Finty Royle so deseterico zaokrožile še Anita Mežnar, Irena Pišek in Tina Kozjek.
ANA IZPOD GORE ????
Nova, krajša mladinska in veteranska trasa se vse bolj prijemlje. Ana Novak, hči nekdanjega reprezentanta in trenerja Boštjana Novak je na domači gori pokazala, da se uveljavlja na čelu mladinskega vala, druga je bila njena klubska kolegica Šmarnogorske naveze Katarina Novak in tretja Gaja Leban Jež. 
MAJ ZNOVA  ????
"Članske proge si nisem še preveč želel, mladinska je bila kar v redu," je priznal Maj Pritržnik po še eni mednarodni zmagi, kolesar Save Jakob Sagadin in Žan Šubic sta bila v cilju pred Italijanom Andreo Sdrauligom.
 
Najboljši v mlajših in najstarejših kategorijah
 
Mladinke: 1. Ana Novak, 2. Katarina Lampič, 3. Gaja Leban Jež
 
Mladinci: 1.  Maj Pritržnik, 2. Jakob Sagadin, 3. Žan Šubic
 
Deklice Z3: 1. Ana Vita Verneker, 2. Sara Bilban, 3. Klara Močnik
 
Dečki 3: 1. Maj Repovž, 2. Mathias Mlekuž, 3. Matija Maglica
 
Deklice z2 : 1. Zoja Per, 2. Kiara Blatnik, 3. Nika Radej
 
Dečki 2: 1. Lukas Dovnik, 2. Jan Dolmovič, 3. Svit Leban Jež
 
Deklice z1 : 1. Ajda Budna, 2. Sara Mis, 3. Ema Vodopivec
 
Dečki 1: 1. Žiga Zorc, 2. Mark Repovž, 3. Anže Henigman
 
Veteranke 7 – 1. Urša Trobec, 2. Marija Trontelj, 3. Carmen Hili
 
Veterani 7: 1. Miran Cvet, 2. Simon Alič, 3. Lucio Fregona
 
Veteranke 8 – 1. Dragica Cvišič
 
Veterani 8- 1. Bojan Galin, 2. Bojan Kožuh, 3. Ivan Urh
 
REZULTATI
Odlično 2. mesto za Timoteja Bečana na tekmi Hochfelln Berglau v Nemčiji.
 
Čestitamo!
 
Mira Papež
Stran 12 od 51