Ena za dobro ogrevanje, ena pa zares - takšen je bil moj načrt za pretekli vikend. V petek smo direktno po moji službi leteli v Idrijo na kratko in sladko tekmo, Hg Vertikal, v nedeljo pa sem že 4. zapored nastopil na prestižni štafetni tekmi “Staffetta tre rifugi” v Italiji v Karnijskih alpah. Na “ogrevanju” (beri: vertikalu) sem podrl rekord, slednje pa je očitno predstavljalo tudi zelo dobro aktivacijo, saj smo v nedeljo skupaj z Joštom in Maticem slavili zmago in stopili na najvišjo stopničko v Collini.

Na Hg Vertikal sem bil letos celo povabljen. To je zaenkrat še redkost v Sloveniji, vendar močna konkurenca je le plus organizatorjem. S tem se vsekakor dviga nivo tekme, kar je dolgoročno dobro. Najbolj mi je bil všeč termin, in sicer v petek popoldan ob 18:00. Pogledal sem v svoj koledar, ki sem si ga naredil letos ob vseh obveznostih, da čessa ne bi izpustil oziroma pozabil, po drugi strani pa kaj preveč obljubil in potem ne prišel. 19. avgust je bil jasno prazen, a le dva dni pred že načrtovano tekmo v Collini, katere se vsako leto udeležimo v okviru reprezentance. “Ja nč, sej to bo sam dobra aktivacija”, sem si rekel. Po nekaj dneh sem tako že kakšna dva meseca pred tekmo obljubil, da pridem v Idrijo na vertikal, ki je sicer priprava terena za sobotno dogajanje, ko imajo v tem kraju pravi tekaški praznik z nekaj “trail” variantami tras.

"Dej js bom kr že vse v avto naložu tko da kr prideta do službe da kuj gremo", sem pri kosilu rekel Jasmini. In res, v avto sem na metal vse živo, še kolo in čelado za Elija, točno ob 16:00 pa sta me pričakala na parkirišču pred službo, da smo lahko odrinili. Do Idrije je iz Medvod namreč ravno ena ura. Vsaj tako pravi Google, ki se redko zmoti. 

Peljali smo se čez Poljansko dolino do Žirov in se nato čez Ledine spustili v Idrijo. Ob dveh je doma lilo kot iz škafa, v Idriji pa je bilo nebo jasno in brez oblačka. Vendar bilo je grozno soparno. Po dvigu štartne številke sem se preoblekel v dres, si obul ONke in zbudil Elija, ki je zadremal med vožnjo. Jasmina nima srca za takšne stvari, vendar v kolikor sta hotela po trasi, ga je bilo treba zbuditi. 

Tokrat sem se začel ogrevati prej, saj je tekma kratka. Pričakoval sem čas okoli 17 minut, kar je približno tako hitro kot lanski rekord. Ogrevanje sem izkoristil tudi za raziskovanje Idrije, ki je, mimogrede, zelo lepo mesto sredi krasne narave. Prav čuti se, kako bolj čista sta okolje in zrak, kot recimo v Ljubljani in okolici. Za konec sem naredil še nekaj konkretnih pospeševanje in bil sem pripravljen na "infarkten" štart. Dejansko smo štartali sredi trga v Idriji in prav zanimivo je, kako lahko iz centra mesta narediš (skoraj) čisto pravi vertikal na sosednji hrib.

Jasmina in Elija sta po trasi odšla že prej, da bi navijala nekje višje, sicer pa boste lahko videli oziroma prebrali, do kod sta prilezla. Hg Vertikal je kot Rekord Šmarne gore, le da je še malo podaljšan. Pričakovali bi, da bom štartal bliskovito, a sem "zategnil ročno" za prvi del, da me ne bi zabilo. Nenazadnje sem tudi že zjutraj treniral in nisem bil ravno "rožca" po celem dnevu v službi. 

Poleg tega je na tekmo prišel en Španec, ki se je zagnal, kot da je na svetovnem prvenstvu. Preprosto pustil sem ga, saj se mi je tempo zdel samomorilski. Kot strel v koleno. Miran mi je kasneje v cilju rekel, da imam dobro kontrolo nad samim seboj, da niti najmanj ne trznem na takšno potezo. Nabral si je kakih 15 metrov prednosti, ki sem jih izničil v trenutku, ko smo prišli do stopnic. Tam se je zdelo, kot da bi se ustavil. Laktat je huda reč in sam ga je pridelal bistveno preveč za začetek. To je najhuje. Tudi meni se je v preteklosti nič kolikokrat zgodilo, da sem se prehitro zagnal in nato trpel celo pot. 

Od treh minut naprej sem torej tekel sam. Trasa je iz poseljenega pobočja Idrije zavila v gozd na strmino, malo višje pa se je na odprtem terenu znova poravnala. Tam sem prestavil eno višje in pohitril svoj korak. Bil sem že popolnoma moker, saj je bila v zraku res neverjetno visoka vlaga. 

Čakal sem na strmino, da bom lahko še malo dodal na tempu, saj sem si želel predvsem preizkusa klanca. In prišla je "stena". Proga je iz asfalta zavila desno na strm greben, kjer pa sem tudi že zaslišal besede kot so "dejmo oči, stisn stisn". Bila sta Jasmina in Elija. Že do takrat sta prišla kar visoko. Nasmehnil sem se in oddrvel mimo. 

Do vrha je sledila le še borba s klancem, ki so ga presekale krajše vmesne ravnine. Skušal sem držati visok ritem in sam sebe kar najbolj preganjati. Na cilj 2,45 kilometra dolge trase, ki premaga 495 višinskih metrov, sem porabil točno 16:46. "Odlično", sem si rekel ob prihodu v cilj in dvignil roke bil sem zadovoljen, saj sem tekel pod 17-imi minutami, kar je bil moj cilj in nenazadnje tudi nov rekord proge. Seveda vložek te tekme ni bil visok, a kot vsako sem jo vzel povsem resno, predvsem pa jo izkoristil kot premiero pred pomembno nedeljsko tekmo. 

Miran je v cilj prišel kot drugi, kar je pomenilo, da je tudi on "stresel" tistega Španca, ki se je zagnal kot bik. Izkušnje so le izkušnje. Baje pa ima slednji kar dober rezultat v maratonu, in sicer 2h25. V cilju sem še malo počakal in se razgledal nad okolico, ki je tam zares lepa, nato pa se napotil v dolino. Ne prav veliko pod vrhom sem zagledal moja dva navijača. Elija je skorajda tekel po tisti strmini. “Sine bi rad šel na vrh”, je pojasnila Jasmina. Pa smo šli.

Navzdol sem ga malo nesel “štuporamo”, na ravninskih in širših delih pa je tudi sam hodil. Očitno mu je tisti kratek spanec med vožnjo vlil novih moči. Po prihodu v dolino sem se še malo iztekel, nato pa smo morali hitro na podelitev. Poleg testenin smo si privoščili še nekaj kepic sladoleda in lažje dočakali podelitev. Odšli smo verjetno kar zadnji, saj je Elija še povečerjal v tamkajšnjem lokalu. Skratka, bilo je krasno izkoriščeno petkovo popoldne in nadejal sem se dobrega nastopa v nedeljo.

V soboto smo bili bolj ležerni. Jaz sem zjutraj naredil iztek na Šmarno goro, dopoldan smo odšli pogledat zaključek oratorija v Preski, še pred kosilom pa sem se s kolesom odpeljal v Kamnik po kombi. Popoldan smo obiskali še Eco Resort in uživali ob sladoledu in kavici v krasnem okolju. V nedeljo pa je bilo potrebno vstati malo bolj zgodaj. Ob 6:00 je bil namreč predviden odhod v Collino, ki je iz Medvod ravno 3 ure stran. Pot nas je peljala mimo Kranjske Gore, kjer je celo deževalo in Trbiža, kamor sva šla zadnjič na romanje na Svete Višarje, nato pa po avtocesti do Tolmezza, po navadni cesti Ovara pod Monte Zoncolan in vse do osrčja Karnijskih alp pod njihov najvišji vrh, Monte Coglians (2780 m). Ob prihodu v Collino je bilo krasno sončno vreme, poleg tega pa prijetno sveže. Idealno za tekmo, le malo je pihljalo.

Postava naše štafete je bila enaka kot lani, ko smo osvojili 2. mesto. Prvo predajo, torej navkreber, sem tekel jaz, drugo, ki poteka po tehničnem terenu z nekaj jeklenicami, Jošt, in zadnjo, tretjo, nor spust v dolino, Matic. Pred štartom je Matic sicer malo potožil, da ni ravno v najboljši formi, a to je bila le še dodatna motivacija, da damo vse od sebe že od samega štarta, brez nekega taktiziranja. 

Joštu sem dal svoj nahrbtnik, v katerega sem stlačil eno majico za preobleči, vetrovko, eno energijsko ploščico in telefon. Drugega nisem potreboval. GoPro in dodatno baterijo pa sem podal mojemu "osebnemu kamermanu (poleg Jasmine) #2", Marini. Letos mi niti navodil za vklop kamere in začetek snemanja ni bilo treba dati. Žal mi je edino, da sem pozabil še drugo kamero, a na koncu sem imel eno povsem dovolj za snemanje.

Pred ogrevanjem sem si v usta iztisnil pol gela, spil nekaj vode in se odpravil nižje proti štartu. Parkirali smo namreč kakšen kilometer in pol višje, saj dobra dva kilometra trasa sprva poteka po asfaltni cesti. Tako kot v petek, sem tudi tokrat naredil kakšno pospeševanje več, pojedel še preostanek gela in krenil proti štartu, kjer so že klicali tekmovalce.

Štart v Collini je vselej hiter. Vsi se zaženejo. Z leti sem vseeno dobil toliko hitrosti, da mi prvih 500 metrov, ko gre trasa celo malo navzdol, ni problem priključiti prvim. Takoj je potegnilo nekaj Italijanov, predvsem pa en Kenijec. Ob prehodu na klanec sem se začel počasi premikati naprej in že videl, da bo tudi prvi hitro omagal. Ravno po kilometru in pol sem ga ujel in brez obotavljanja prehitel. Na strmino, ki se začne takoj ob prehodu iz asfalta, sem si želel vstopiti prvi. Ta del se precej zoža, zato je bolje imeti povsem prosto pot.

Narekovanje tempa je bilo tako že od okoli 5. minute naprej v moji domeni. Lani so pred menoj tekli trije močni tekači, katerim sem na daljavo sledil oziroma jih lovil, kar nekoliko olajša zadevo, tokrat pa sem moral sam vzdrževati hitre korake po strmini. Kot klop se me je zadaj prijel Anglež, s katerim sva imela hudo borbo že na PizTri Verticalu. Pot je tudi precej tehnična, z veliko koreninami, “naravnimi” stopnicami, skalami ipd. Proga nato iz gozda zavije na obsežno melišče, ki se vije s sedla, kjer je cilj. Pot je speljana med velikimi balvani in se nekako po serpentinah vzpenja. 

Po nekje 25-ih minutah sem začel malo dodajati in zdelo se mi je že, da se bom otresel Angleža. Pa ni šlo. Vedno je zbral dovolj moči, da je priključil. S svojimi dolgimi nogami sem imel prednost, da sem se lahko hitreje gibal preko višjih stopov, ona pa me je moal na vmesnih uejenih delih loviti. Na puklu na vrhu melišča, kjer se ob pogledu proti sedlu že vidi koča Lambertenghi-Romanin na višini 1970 m, pa je celo on povedel naprej. Teren se iz strmine prevesi v blag vzpon, kjer je imel hitrejši korak. Sprva sem sledil, nato pa ga spustil malo naprej. Stavil sem na ciljni šprint, ki je znova na malo bolj strmem predelu.

Kake pol minute pred koncem sem začel pospeševati in svoj zaosanek zmanjšal na vsega dva metra, vendar ob glasnem navijanju je uspel pospešiti tudi on in na koncu predal 4 sekunde pred menoj. Mene je še manj kot 50 metrov pred ciljem povsem odrezalo. Morda bi moral začeti pospeševati celo malo kasneje, vendar nimam kaj. Dal sem vse od sebe, saj sem potreboval kakšno minuto, da sem ujel dovolj kisika za oskrbo mojih mišic. Malo za hec, malo zares, sedaj je 1:1 v šprintih. Z njim sem se po tekmi še malo pogovarjal in je prav prijeten fant, ki se mi zdi, da ima ravno pravo mero resnosti do tekmovanja. Uživa v tem in se zna pohecati, obenem pa resno trenira. 

Predal sem kot 2. in upal, da se Jošt in Matic dobro odrežeta. Prednost pred 3. je bila debelo minuto in pol, za kar sem bil skoraj prepričan, da je ne bomo zapravili, nisem pa vedel, kako močna je angleška ekipa. V nadaljevanju se je izkazalo, da ne prav preveč. Kot zanimivost, z vzponom sem opravil le sekundo hitreje kot lani, torej v času 31:17, a bil sem zelo zadovoljen, saj sem že  lani tekel zelo dobro. Poleg tega sem letos za tempo skrbel sam, lani pa sem lovil tekmeca, kar je lažje.

Priložnost za obisk visokogorja bi bilo škoda zapraviti, sploh letos, ko sem bil praktično le enkrat v hribih, in sicer na Velikem vrhu oziroma Košuti. Preprosto ni bilo prostega vikenda, da bi se zapeljal v hribe. Imeli smo poroko, pa nato morje, nekaj tekme, znova morje, še več tekem… In že je skoraj konec poletja. 

Kakorkoli, tokrat sem imel čas in pozitivno energijo z dobrega nastopa in to sem moral izkoristiti v kar največji meri. Lani sem se želel s severne strani vzpeti na Monte Coglians, mogočno goro nad traso, a se mi je ferata zdela za mojo opremljenost nekoliko preveč zahtevna, zato sem skočil na sosednji vrh, 2460 metrov visoki Rauchkofel. Letos sem imel cilj, da se znova vzpnem na to lepo goro, ki je povsem nenevarna. Pot vodi po pašnikih, kjer se pasejo krave, še prej pa mimo jezera. Kot zanimivost, sedlo nad kočo Lambertenghi-Romanin predstavlja mejo med Italijo in Avstrijo, tako da sem praktično celotno pot tekel v Avstriji. Signal je bil šibek, zato nisem dobil Jasmine, ki je bila z Elijem ravno pri maši.

Sprva sem naredil krog okoli tega prekrasnega jezera, nato pa se začel vzpenjati proti svojemu cilju, dobrih 500 višincev višje. Na sebi sem imel vetrovko, saj je kar močno pihalo, kot tudi že med tekmo, kar nas je malo upočasnilo, v tem primeru pa malo zeblo. Višje kot sem šel, manj je pihalo in kmalu sem se slekel. Po poti sem srečal tudi dva Slovenca, ki sem ju lahko končno po slovensko pozdravil, ne z “hallo” ali pa “buongiorno”, kot vse ostale, ki so bili Avstrijci oziroma Italijani. Zanimalo ju je vse okoli tekme, tako da smo se zagovorili kar za nekaj minut. 

Malo višje sem moral čez nekaj klinov, nato pa so se odprli že prej omenjeni pašniki, po katerih je bilo pravi užitek teči. Imel sem krasen razgled na Monte Coglians, pod katerim se je spuščala strma dolina. Malo višje se je pogled odprl proti severu, kjer sem opazil tudi ledenike v Avstriji. Ob prihodu na vrh pa niti ne bi izgubljal besed, saj slike povedo, kako zelo lepo je.

Pojedel sem ploščico in že koval načrte za naprej. Ura je bila okoli pol poldne, kar pomeni še ogromno časa. “A bi šou še po celi trasi tekme k sm že glih kle?”, je švigalo vprašanje po moji glavi. Odgovor - zakaj pa ne. Spustil sem se proti jezeru in koči, vmes pa dobil na telefon tudi Jasmino, ki jo je zanimalo, kako smo se odrezali. Še vedno nisem vedel nič več kot to, da sem predal kot drugi. Nisem vedel, ali je Jošt uspešno opravil s tehnično zahtevno drugo predajo in se Matic ni polomil na tistem divjem spustu nazaj v Collino. Rekel sem, da javim, ko bom kaj izvedel.

Malo pod kočo sem spil nekaj vode, ki je curljala iz nekakšnega zajetja, nato pa namesto naravnost, zavil levo proti steni oziroma južnem pobočju Cogliansa. Sprva sem prečil melišče, od koder se mi je odprl razgled na moj del trase. Šele od tukaj sem videl, da je ubistvu kar strma. Saj je logično. Trasa se v prvih dveh kilometrih asfalta vzpne za dobrih 100 metrov, v nadaljnih 2,7 kilometra pa za slabih 600 metrov, pa še to ob predpostavki, da je zadnjih 500 metrov vzpon zelo blag. 

Po nekaj minutah sem prišel do skoraj vertikalnega dela, kjer je poleg jeklenic namontirana celo kovinska lestev. Postalo mi je jasno, zakaj morajo tekmovalci v tem delu štafete nositi čelade. Ob prehodu strmine še ni konec, temveč se še kar vleče do sedla, ko se pot vseeno položi. Ta del sem kar hodil. Niti nisem imel več moči, da bi tekel, poleg tega pa je bilo prestrmo. Malo sem snemal, malo slikal in malo gledal naokoli. Mudilo se mi ni prav nič in zares sem lahko užival v tem visokogorskem svetu. 

Malo naprej, na drugem sedlu, ki je z nekaj več kot 2200 metri tudi najvišja točka tekme, pa se svet popolnoma spremeni. Skala se v nekaj metrih zamenja s travniki in postane kar bolj svetlo ter vroče. Zadnji del je bolj kot ne kros teren, saj se menjajo vzponi in spusti, za konec pa je do koče Marinelli, ki je na višini 2122 metrov, potrebno še enkrat prečiti travnato pobočje. Točno od tam se je v daljavi lepo videl zloglasni Monte Zoncolan, ki je pravi pekel za vse kolesarje, v kolikor ga obišče Giro di Italia. Tudi sam imam željo, da bi se enkrat povzpel gor, pa čeprav najraje kar z gorskim kolesom. Niti ne zaradi vzpona, temveč spusta, ko bi mi odpovedali prsti, poleg tega pa bi skuril pol zavornih gumic. najbolj pogosto izhodišče je med drugim ravno iz Ovara, mesta, skozi katero smo se peljali na poti v Collino.

Pri koči Marinelli je bilo ogromno ljudi. S tem mislim res veliko. Zunaj so pekli na žaru, pili pivo in več kot očitno uživali. Tudi sam sem bil že konkretno lačen, a sem vedel, da me spodaj v kombiju čaka izvrsten bananin kruh, ki mi ga je dan prej pripravila moja žena. Kar sline so se mi pocedile ob misli nanj… Seveda sem ga jedel že dan prej, a nekaj prišparal za seboj. S tem v mislih sem se napotil v dolino. Glede na čas zmagovalca, ki je navadno okoli 16 minut, sem pričakoval, da bom potreboval ravno okoli pol ure za ležeren spust. 

Že začetek je brutalen - direktiva po strmem travniku, ki ga ekstra pokosijo za to tekmo. Vmes se je paslo še nekaj krav, ki uživajo čisti gorski zrak, malo nižje pa je še ena koča, ki je bila ravno tako kot zgornja, zelo obiskana. Minilo je že 15 minut, jaz pa sem bil še kar visoko. Sledil je del po makadamu, nato pa je pot znova zavila na strmo in z gozdom poraščeno pobočje. “Joooj, js bi hrano”, mi je sporočal želodec. 

Še malo nižje se združita progi prve in pa te zadnje predaje, tako da sem točno vedel, kje sem. Je bilo že bolje ob misli, da se bom v naslednjih petih minutah že basal z babaninim kolačem. In veste kaj, dobil sem tudi novico, da smo zmagali! Jošt je takoj po predaji prehitel drugega Angleža in do Matica naredil precejšnjo razliko. Slednji niti ni rabil na polno drveti proti dolini, le kontrolirati situacijo in zmaga je bila po kar 11-ih letih znova v slovenskih rokah. Moram poudariti, da bi pred tremi ali štirimi leti lahko bila, vendar sem sam konkretno zamočil v prvi predaji, ko sem prehitro začel in se nato komaj privlekel v cilj. Vsaka šola nekaj stane in tokrat se nam je vsem trem poklopilo.

Kombi je bil odprt in s tem dostop do moje hladilne torbe, v kateri sem imel kumare, paradižnik in pa jasno “glavno jed”, bananin kruh. Ko sem s najedel, sem se opogumil še za kopanje v sicer zelo mrzli reki, ki teče z vrhov. Na oko bi rekel, da ima kakšnih 8°C. V stopala takoj “zareže”. Vseeno si nisem želel obleči svežih oblačil na čisto umazano kožo, tako sem se na hitro ulegel v manjši tolmunček. 

Italijani res znajo narediti žurko, a kaj ko se vse skupaj okoli podelitve vedno tako zavleče. Sam sem si želel domov k Jasmini in Eliju, vendar je bila podelitev na sporedu šele okoli 16-ih. Pa dobro, to je treba vzeti kot del tekme, pa čeprav smo bili že vsi malo naveličani čakanja. Dolgčas nam vseeno ni bilo.

Ob napovedi naše štafete na zmagovalni oder je pod šotorom kar bobnelo. Bilo je res krasno vzdušje. Prav s ponosom sem s slovensko zastavo stopil na oder in dvignil pokal v znak zmagoslavja. Matic se je že prej malo hecal, da naju z Joštom žal drugo leto zapušča, saj se bo s te tekme ob svojem višku ob zmagi kar upokojil. Jaz sem prepričan, da ga bodo drugo leto, ko bo na sporedu že 60. izvedba tekma tekmovanja, preveč zaskbeli podplati, da bi tekmo izpustil, pa čeprav zaradi spusta potem ne more nekaj dni hoditi.

Po podelitvi smo bili povabljeni še k Dušanu in njegovi ženi Miri, ki sta bila stacionirana v kampu poleg prizorišča, na kavico in različne prigrizke, nato pa se odpravili proti Sloveniji. V Medvode smo prispeli ravno ob mraku, pričakala pa sta nas tudi Elija in Jasmina. Dan je tako minil kot bi trenil, a bil je lep in zelo uspešen. Prepričan sem, da se bomo drugo leto v Collino vrnili še bolj motivirani in skušali ubraniti zmago, pa čeprav bo konkurenca gotovo ostrejša.