Pretekli vikend sem se lotil prav posebnega projekta, in sicer čim hitrejšega vzpona na Triglav. Že preden sem se začel resneje ukvarjati z gorskim tekom, sem si želel vedeti, kako hitro lahko pridem na Triglav. Vsi tovrstni podvigi so seveda povsem neuradni, saj je za kaj takega potrebno organizirati tekmo, a dandanes se preko športnih ur vse skupaj da precej "uradno" zabeležiti in deliti preko aplikacij. Kakorkoli, z vzponom iz doline Krma do dotika Aljaževega stolpa na vrhu Triglava sem opravil v 1:24:53, kar je nov najboljši čas. Jasno, neuradni, ampak zame dovolj nazoren, da sem po dveh letih precej napredoval, saj sem izboljšal svoj čas za skoraj dve minuti. Vas zanima, kako sem se podviga lotil tokrat? 

Da za začetek razčistimo, kako (ne)varen je takšen projekt. Mnenja bodo vedno deljena. Nekateri imajo to za norost, saj se jim zdi takšno početje izjemno nevarno, nekateri pa so nad takšnimi podvigi navdušeni, saj so res edinstveni. Meja skrajnosti je pri vsakemu določena različno. Tudi sam nisem pristaš izzivanja gora, a menim, da je Triglav dovolj zavarovana gora, da si lahko enkrat na dve leti privoščim tak izziv. Jasno, predpogoj je lepo vreme, vrhunska telesna pripravljenost in pa izjemna osredotočenost, še posebej na zadnjem delu poti, ki je najbolj izpostavljen. Slednji je hkrati najvišje in na koncu, ko je tekač na robu z močmi, zato je fokus ključna stvar. Sam zelo dobro poznam pot na Triglav in takšen podvig smatram kot povsem varen, tako zame, kot tudi do drugih, saj nisem nikogar odrinil, potisnil, ali kaj podobnega, niti sprožil nobenega kamna. Ljudje so preprosto obstali na mestu, se varno prijeli za jeklenico ali klin, jaz pa sem v nekaj sekundah odtekel ali odplezal mimo. Prepričan sem, da bi vsak, s katerim sem se srečal, to potrdil. 

Mogoče nadaljujem z vprašanjem "zakaj"? Po resnici povedano, še sam ne vem. Potem bi se lahko tudi vprašal "zakaj tekmujem?". Ni lažje namesto tega zgolj ležati na kavču s pivom in daljincem v roki? V teku in športu nasploh pač uživam. To je moj način življenja, sprostitev in še marsikaj. Iz športa sem v vsakdanje življenje izvlekel vse vrednote. In del tega so tudi izzivi - uradne tekme in pa lastni podvigi. 

Triglav je z 2864 m naša najvišja gora in naš simbol, saj je tudi del našega grba. Edina "težava" za gorske tekače je ta, da na vrh nikoli ni in verjetno tudi ne bo izvedena nobena tekma. Kot prvo, leži sredi TNP, za kar bi organizator potreboval pridobiti goro papirjev in izpolnjevanja takšnih in drugačnih zahtev, kot drugo pa… Ja, vršni del ni ravno za vsakogar - morda je res prenevaren. Na tekmi človek zavoljo čim boljšega časa večkrat ušpiči kakšno neumnost in na takšnem terenu je lahko to res usodno. Da se razumemo, človeku se lahko kjerkoli in kadarkoli kaj pripeti. Tudi jaz sem na čisto počasnem spustu iz Šmarne gore že zapel v korenino in odletel malo nižje. K sreči ni bilo na tleh ničesar, vendar kdo ve, če bi bila pred menoj kakšna skala… 

Skratka, tekma na Triglav bolje da nikoli ni izvedljiva, rajši naj se vsak vzpona loti sam po svojih zmožnostih. In mnogi so vzpon že vzeli kot osebni izziv. "Kako hitro lahko pridem na Triglav?", se verjetno sprašuje prav vsak gorski tekač. Nekaterim je to prenevarno, nekateri pa si na to vprašanje odgovorimo z "akcijo". 

Enakega podviga sem se lotil dobri dve leti nazaj, ko sem že tedne prej skupaj zbobnal kar številčno ekipo, ki mi je pomagala pri logistiki, snemanju ipd. Tokrat sem se tega spomnil ravno dva dni prej. Na sporedu je bil eden izmed redkih vikendov, da nisem bil prijavljen na nobeno tekmo. No, tudi tale, ko sedaj pišem blog, je enak. V petek sem še okleval med nastopom na RedBull 400 m v Planici, a se odločil, da bom s tem še malo počakal. Gre za zelo specifično tekmo, jaz pa se ob poplavi vseh gorsko tekaških nisem uspel dovolj pripraviti nanjo. Spomladi sem načrtno začel s treningi v precej hudi strmini, kakršna na planiški velikanki tudi je, a potem za nadaljevanje niti ni bilo časa. Na to tekmo bi rad prišel optimalno pripravljen in ne nekaj "na pol". 

V meni pa je čez celo poletje tlela ideja o hitrem vzponu na Triglav. Moje tekme v zadnjem času so bile dokaj podobne trasi iz doline Krma na vrh Triglava. Navajen sem daljših tekem, glede na nekaj vertikalov pa tudi strmejšega vzpona. V petek dopoldan sem tako tehtnico dokončno prevesil na stran Triglava in sprejel odločitev, da se podviga lotim v nedeljo zjutraj. Za soboto je bilo napovedano slabo vreme, poleg tega pa je Jasmina že dolgo časa prej izrazila željo, da gre na romanje, 35 kilometrov dolgo pot iz Preske na Brezje. Nedelja je bila torej najboljša opcija. Še več, zaradi slabe sobote, za katero se je kasneje izkazalo, da niti ni bila tako, sem računal, da bo na Triglavu manj ljudi, saj bodo gor hodili le tisti, ki nameravajo vzpon in spust prehoditi v enem dnevu. 

"Hej hej, imaš v nedeljo kaj časa mogoče? Bi te pocukal za tisto, kar sem omenjal zadnjič na K-Rožniku", sem kot prvemu točno tako napisal Žigu. Kakšen dober mesec nazaj me je med tekom po Rožniku spraševal, ali imam v mislih tudi kakšen lasten projekt. Omenil sem mu, da bi se letos morda lotil Triglava. "Ej, obvezno me štej zraven", je odvrnil takrat. In tega nisem pozabil, on pa se je obljube držal. Takoj mi je potrdil svojo pomoč. Iskreno rečeno, rabil sem le enega. Rabil sem le to, da mu nekdo nastavi kako flaško z vodo, prinese na vrh eno majico za preobleči in ima telefon, da se na vrhu "šklocneva". Nisem želel prav preveč komplicirati s kakšnim snemanjem ipd., saj to zahteva številčnejšo ekipo, časa pa ni bilo veliko, da bi mi toliko ljudi lahko potrdilo svojo udeležbo. Nisem imel niti volje, niti energije, da bi logistično vse to izpeljal in jo raje preusmeril v svoj tek. 

V nekaj minutah sva bila z Žigom zmenjena. Vseeno je prednost ta, da je tudi on tekač. Ve, kaj takšen, kot sem jaz, potrebuje. In kdaj. Rekel je, da bo povabil še kolega Anžeta, ki ga poznam tudi jaz in je res super družba. "Če bo, super, če ne, bova pa po mojem brez problema to sama sfolgala", sem odvrnil. 

Jasmina je že ob dveh ponoči, ali zjutraj, kakorkoli hočete, odšla na omenjeno romanje na Brezje. Zmenila sva se, da z Elijem prideva potem z avtom do tja k maši, nato gremo na kosilo in zatem domov. In tako smo tudi naredili. Ob 10:00 je bila maša in vsi smo bili zbrani skupaj na Brezjah. Jaz sem naredil še aktivacijo za naslednji dan, nato pa smo odšli še na kosilo in seveda obvezen sladoled. Jasmina je zaspala že po nekaj minutah vožnje. Kako le ne bi po dveh urah spanja in prehojenih 35-ih kilometrih? 

Zvečer sem si spekel še nekaj palačink, saj sem moral napolniti svoj glikogenski rezervoar do vrha. Da zjutraj ne bi budil Jasmine in Elija, sem si jasno že zvečer pripravil vso potrebno opremo, torej oblačila, obutev, gele, hrano, vodo, nekaj grozdja za regeneracijo ob povratku ipd. 

Za izhodišče sem kot vedno izbral dolino Krmo, od koder pot na Triglav premaga največ višinskih metrov. OK, daljša je iz Bohinja, vendar to ni ravno običajno izhodišče, saj je že kar daleč. Potem bi si lahko izbral tudi kar Medvode. Pot iz Krme je dolga okoli 9 kilometrov, premaga pa okoli 1950 visinskih metrov.

Štart sem si zamislil ob 8:00. Iz več razlogov. Želel sem biti doma še pred kosilom in pred potencialnimi nevihtami, ki se v hribih navadno razbohotijo proti popoldnevu, poleg tega pa sem imel vsaj tako manj možnosti za gnečo na grebenu iz Malega Triglava. Vstal sem že ob petih, si naredil zajtrk, nato pa počasi kar odrinil. Pot do konca Krme ni tako kratka. Dve leti nazaj mi je Andrej zrihtal Dacio Dusterja, s katerim sem verjetno podrl rekord Krma - Mojstrana, moja Zafira pa ni ravno namenjena takšnim terenom, zato sem se peljal bolj po polžje. Mudilo se mi res ni, ravno zaradi tega sem šel toliko prej od doma. Še to, v Ljubljani je baje, ko sta se Žiga in Anže odpravljala, celo deževalo. No, v Krmi ni bilo ne duha ne sluha o dežju. Nebo je bilo popolnoma jasno, temperatura pa pičlih 6°C. Idealno zame. Na parkirišče v Lesi sem se pripeljal okoli 7:15, kar je pomenilo, da sem imel še dovolj časa za vso pripravo na podvig. Avtov ni bilo veliko, kar se mi je zdelo vzpodbudno za čim manj gneče na vršnem delu. 

Ogrevati sem se imel namen minimalno, saj je bilo pred mano skoraj uro in pol intenzivnega napora. Tako sem šele ob 7:45 začel tekati naokoli, zavit v jopico, jakno in dolgo trenirko. Kasneje sem se slekel, si nadel dres, v žep od hlačk dal astro folijo za vsak primer, poleg tega pa še dva gela. Za vzpon sem izbral model Cloudventure Peak, saj zaradi mehkejše gume ponuja res dober oprijem na skali. Mnogi se ob tem zgražajo, češ "za v hribe se ima gojzarje", a ni čisto tako. Tudi košarkarji so iz "gležnarjev" v zadnjih desetih letih večinoma prešli na nizke dvoranske copate in zvini gležnja niso v nobenem porastu, kvečjemu v upadu. Sklep se ob dolgotrajni izpostavljenosti utrdi, ravno nasprotno od "zavijanja v vato". 

Vseeno sem se malo preveč obiral, tako da sem štartal ob 8:02. Želel sem si točno ob 8:00, vendar mi ura nekaj časa ni takoj našla GPS signala. Brez težav sem si lahko privoščil malo zamude. Sprožil sem "start" na Garminu in začela se je ura in pol resnice. 

Pred vzponom sem poškilil vmesne čase izpred dveh let. Pri Prgarci (pastirska koča) sem takrat imel čas 33:40, na Konjskem sedlu 47:17, na Planiki 1:03:23, na vrhu pa 1:26:45. To so bili okvirji, ki so mi služili kot pokazatelj, kako hitro sem na poti. Nazadnje me je od Planike konkretno pobralo, zato sem se vseeno odločil, da morda v prvem delu še ne pritiskam tako močno, a vseeno sem računal na boljšo pripravljenost, zato bi lahko vsaj do Planike dosegel povsem enake čase, morda še nekoliko hitrejše.

Prvi kilometer je skorajda raven, nato pa se pot blago vzpenja. Najbolj zoprn del je odsek med rušjem, ko je podlaga podobna melišču. Vse se drobi in melje pod nogami. Poleg tega so bile skale zaradi deževja v dneh prej še vedno zelo vlažne in malo spolzke. Računal sem, da višje tega problema ne bo, saj se sonce prikaže bistveno hitreje, za nameček pa vedno tudi piha, kar osuši skalo. 

Prvi del mi je hitro minil, sploh zaradi tega, ker sem srečal ogromno pohodnikov. Tekel sem brez težav in z lahkoto kontroliral tempo. Pri prvem koritu, nekaj minut pod Prgarco, sem si kot govedo privoščil en velik požirek. Malo višje, na prvi "kontrolni točki", sem prvič pogledal na uro 34:10. Uff… Tega pa nisem pričakoval. Želel sem iti enako hitro kot nazadnje, ne počasneje. "Nč, prestavo viši", sem si povsem mirno rekel sam pri sebi. 

Kakšno minuto višje sem prispel do drugega korita, kjer sva bila z Žigom zmenjena, da mi pusti nekaj vode. In res, na tleh je ležala ena plastenka, na pol izpraznjena. Saj bi jo takoj vzel, a je zraven stala gospodična in nisem vedel, ali je flaška od nje, ali nastavljena zame. "A je tole vaše", sem se raje zasigural. "Ne, ne, ni, je bla že kle", je odvrnila. "OK, pol je pa zame." Pograbil sem plastenko, spil nekaj požirkov in jo odvrgel ob pot. Že na štartu sem si rekel, da bo najlažje, če vse ovitke od gelov in pa plastenke po uporabi preprosto odložim ob pot in jih poberem ob povratku. Brez skrbi, kasneje vse smo brez težav našli in odnesli v dolino. Visokogorje res ne sme biti smetišče. 

Mimo Kurice me je čakal strm vzpon, kjer sem še lahko tekel, malo višje pa je treba skoraj da ne malo poplezati, tako da sem korak prestavil v pohodni. V momentu sem bil čez še zadnji rob doline Krma in odprl se je širen pogled na visokogorje. Sledil je krajši spust, pred katerim sem pojedel prvi gel, nato pa vzpon proti Konjskemu sedlu, kjer sem imel drugi "marker". Konjsko sedlo je stičišče poti iz Pokljuke in Krme, od tod pa se lahko človek odloči za nadaljevanje do dveh koč, Kredarice ali pa Planike. Poškilil sem na uro - 47:10. "Aha, že sm hitrejši", se mi je takoj vlila dodatna motivacija. Dejstvo je, da sem v spodnjem delu prihranil ogromno moči in tako res lepo napredoval. 

Zavil sem levo proti Planiki, sklonil glavo in mlel korake pod seboj. Prav občutno sem imel močnejši korak, kot pa pred dvemi leti. Ta del do Planike je povsem tekaški, s čimer mi je pisan na kožo. Zdelo sem mi je, kot da sem ga preletel. Nisem imel popolnoma nobene krize, zgolj grizel sem. Tik pod Planiko sem videl še drugo plastenko z vodo, katero mi jo je Žiga celo rahlo odprl, da se nisem rabil "naprezati" sam. Detajli - kako pozorno. Naredil sem nekaj požirkov, preostanek pa kar polil po sebi, čeprav ni bilo ravno toplo. 

"Ajde, da vidmo", sem si rekel sam pri sebi, ko sem tekel mimo koče. 1:02:40 je pomenilo kar 40 sekund hitreje. "Odlično", sem zavriskal sam pri sebi. Mnogi bi rekli, da to ni ravno veliko, a sam sem bil prepričan, da bom v zadnjem delu pridobil še precej. Dve leti nazaj sem bil namreč pri Planiko že "gotov". Zmanjkalo mi je energije, tokrat pa ravno nasprotno. No, ne morem reči, da sem bil ravno spočit, a imel sem močan in siguren korak. Pojedel sem še drugi gel in osredotočeno nadaljeval naprej. 

Do plezalnega dela sem imel še dobrih pet minut teka. Nisem si pustil počivati, temveč še malo prilil na tempu. In kmalu se je začel še sklepni, najbolj zahteven del celotne trase. Do Malega Triglava sem imel dobesedno avtocesto, saj nisem srečal niti enega. Brez težav sem se hitro gibal in vlekel s pomočjo jeklenic. Na Malem Triglavu pa me je pričakal Žiga. "Mal sm zamudu s štartom", sem pojasnil, ob čemer sva se oba zasmejala. 

Sledil pa je res najbolj zahteven in moram reči tudi dokaj nevaren del - spust po grebenu iz Malega Triglava. Ta del res zahteva 100% zbranost. Najmanjša napaka je lahko usodna. A k sreči je praktično čez celoten greben napeljana jeklenica, po kateri je moja roka stalno drsela in bila pripravljena, da jo močno zagrabi, v kolikor bi se kaj zgodilo. Opravil sem brez težav in čakalo me je le še dobrih 100 višincev do vrha. 

Ja… Za tam pa ne morem ravno reči, da je bila pot prosta. Se mi zdi, da je Žiga kar malo zaskrbelo, kako bom šel čez. Mene pa niti ni. Moje dihanje je bilo globoko, tako da me je vsak lahko slišal že malo prej, kot sicer. Večina se je le prijela jeklenice in obstala na mestu, dokler nisem šel mimo. Bi rekel, da je bilo 95% ljudi tudi pripetih s samovarovalnimi kompleti na jeklenico. Sam nimam strahu pred višino ali padcem, saj zaupam svojemu prijemu, tako da sem se gibal bistveno hitreje. 

Na neki točki, kjer je bilo res ogromno ljudi v vrsti, sem celo sprejel odločitev, da grem na drugo stran jeklenice na precej izpostavljen teren, in jih obidem kar na tak način. In za vse je bilo pomojem tako najbolj prav. Čisto po vršnem delu se da celo malo poteči, tam pa sem že zagledal Anžeta, ki me je vzpodbujal in snemal s telefonom v roki. Rahlo sem se nasmehnil in prestavil še v najvišjo prestavi za tiste zadnje metre do Aljaževega stolpa. Ob dotiku slednjega sem pritisnil na "stop" in pogledal na uro - 1:24:53, kar je pomenilo skoraj dve minuti hitrejši čas ali bolje rečeno "misija uspela". Od Planike sem tako v dobrih 20-ih minutah pridobil kar dobro minuto. Še en dokaz več, da se splača začeti malo previdneje in dodajati v drugi polovici. 

Na vrhu je bilo ogromno planincev in veliko jih je vprašalo, koliko sem potreboval. Večini se je seveda zdelo to nemogoče. Ja, v tem rezultatu je okoli 15 let ukvarjanja s športom in zadnjih 6 let povsem načrtega in specifičnega treninga z ogromnim volumnom in intenzivnostjo. To ne pride čez noč, kot si mnogi morda mislijo. Tako kot imajo nekateri takšen podvig za norost, a verjemite, da je slednji kljub temu, da navzven vse skupaj izgleda nonšalantno, zelo skrbno načrtovan. 

Bilo je tudi zelo lepo in precej toplo vreme, bistveno bolj kot spodaj v dolini. Z nekaterimi sem celo malo poklepetal, kmalu pa je na vrh prispel še Žiga. "A je bilo pol?". "Itak, hvala za vse!". 

In tako smo po kakšnih 15-ih minutah počasi odrinili sprva na en čaj v kočo na Planiki, nato pa v dolino. Za spust smo rabili dobri dve uri, tako da smo se naužili tudi razgledov daleč naokoli. Seveda je tudi to hrana za mojo dušo. Na vzponu jasno nisem prav veliko pogledoval naokoli in bil raje zbran na podlago pred seboj, a sem na spustu vse to nadoknadili. 

Na tem mestu se moram res zahvaliti Žigu in Anžetu za pomoč, seveda pa tudi za super družbo. Vesel sem, da smo se takole na hitro zbrali in uspešno izpeljali ta mini projekt. 

Ob povratku je Elija ravno zaspal, tako da sva z Jasmino v miru pojedla kosilo - goro makaronov, popoldne pa smo se še skupaj odpravili na Šmarno goro, kjer smo si privoščili nekaj sladil za manjšo proslavitev uspeha. Krasen vikend!