ponedeljek, 26 september 2022 08:32

TIMOTEJEV B(r)LOG #50 Rekord vzpona na Triglav

Pretekli vikend sem se lotil prav posebnega projekta, in sicer čim hitrejšega vzpona na Triglav. Že preden sem se začel resneje ukvarjati z gorskim tekom, sem si želel vedeti, kako hitro lahko pridem na Triglav. Vsi tovrstni podvigi so seveda povsem neuradni, saj je za kaj takega potrebno organizirati tekmo, a dandanes se preko športnih ur vse skupaj da precej "uradno" zabeležiti in deliti preko aplikacij. Kakorkoli, z vzponom iz doline Krma do dotika Aljaževega stolpa na vrhu Triglava sem opravil v 1:24:53, kar je nov najboljši čas. Jasno, neuradni, ampak zame dovolj nazoren, da sem po dveh letih precej napredoval, saj sem izboljšal svoj čas za skoraj dve minuti. Vas zanima, kako sem se podviga lotil tokrat? 
Da za začetek razčistimo, kako (ne)varen je takšen projekt. Mnenja bodo vedno deljena. Nekateri imajo to za norost, saj se jim zdi takšno početje izjemno nevarno, nekateri pa so nad takšnimi podvigi navdušeni, saj so res edinstveni. Meja skrajnosti je pri vsakemu določena različno. Tudi sam nisem pristaš izzivanja gora, a menim, da je Triglav dovolj zavarovana gora, da si lahko enkrat na dve leti privoščim tak izziv. Jasno, predpogoj je lepo vreme, vrhunska telesna pripravljenost in pa izjemna osredotočenost, še posebej na zadnjem delu poti, ki je najbolj izpostavljen. Slednji je hkrati najvišje in na koncu, ko je tekač na robu z močmi, zato je fokus ključna stvar. Sam zelo dobro poznam pot na Triglav in takšen podvig smatram kot povsem varen, tako zame, kot tudi do drugih, saj nisem nikogar odrinil, potisnil, ali kaj podobnega, niti sprožil nobenega kamna. Ljudje so preprosto obstali na mestu, se varno prijeli za jeklenico ali klin, jaz pa sem v nekaj sekundah odtekel ali odplezal mimo. Prepričan sem, da bi vsak, s katerim sem se srečal, to potrdil. 
Mogoče nadaljujem z vprašanjem "zakaj"? Po resnici povedano, še sam ne vem. Potem bi se lahko tudi vprašal "zakaj tekmujem?". Ni lažje namesto tega zgolj ležati na kavču s pivom in daljincem v roki? V teku in športu nasploh pač uživam. To je moj način življenja, sprostitev in še marsikaj. Iz športa sem v vsakdanje življenje izvlekel vse vrednote. In del tega so tudi izzivi - uradne tekme in pa lastni podvigi. 
Triglav je z 2864 m naša najvišja gora in naš simbol, saj je tudi del našega grba. Edina "težava" za gorske tekače je ta, da na vrh nikoli ni in verjetno tudi ne bo izvedena nobena tekma. Kot prvo, leži sredi TNP, za kar bi organizator potreboval pridobiti goro papirjev in izpolnjevanja takšnih in drugačnih zahtev, kot drugo pa… Ja, vršni del ni ravno za vsakogar - morda je res prenevaren. Na tekmi človek zavoljo čim boljšega časa večkrat ušpiči kakšno neumnost in na takšnem terenu je lahko to res usodno. Da se razumemo, človeku se lahko kjerkoli in kadarkoli kaj pripeti. Tudi jaz sem na čisto počasnem spustu iz Šmarne gore že zapel v korenino in odletel malo nižje. K sreči ni bilo na tleh ničesar, vendar kdo ve, če bi bila pred menoj kakšna skala… 
Skratka, tekma na Triglav bolje da nikoli ni izvedljiva, rajši naj se vsak vzpona loti sam po svojih zmožnostih. In mnogi so vzpon že vzeli kot osebni izziv. "Kako hitro lahko pridem na Triglav?", se verjetno sprašuje prav vsak gorski tekač. Nekaterim je to prenevarno, nekateri pa si na to vprašanje odgovorimo z "akcijo". 
Enakega podviga sem se lotil dobri dve leti nazaj, ko sem že tedne prej skupaj zbobnal kar številčno ekipo, ki mi je pomagala pri logistiki, snemanju ipd. Tokrat sem se tega spomnil ravno dva dni prej. Na sporedu je bil eden izmed redkih vikendov, da nisem bil prijavljen na nobeno tekmo. No, tudi tale, ko sedaj pišem blog, je enak. V petek sem še okleval med nastopom na RedBull 400 m v Planici, a se odločil, da bom s tem še malo počakal. Gre za zelo specifično tekmo, jaz pa se ob poplavi vseh gorsko tekaških nisem uspel dovolj pripraviti nanjo. Spomladi sem načrtno začel s treningi v precej hudi strmini, kakršna na planiški velikanki tudi je, a potem za nadaljevanje niti ni bilo časa. Na to tekmo bi rad prišel optimalno pripravljen in ne nekaj "na pol". 
V meni pa je čez celo poletje tlela ideja o hitrem vzponu na Triglav. Moje tekme v zadnjem času so bile dokaj podobne trasi iz doline Krma na vrh Triglava. Navajen sem daljših tekem, glede na nekaj vertikalov pa tudi strmejšega vzpona. V petek dopoldan sem tako tehtnico dokončno prevesil na stran Triglava in sprejel odločitev, da se podviga lotim v nedeljo zjutraj. Za soboto je bilo napovedano slabo vreme, poleg tega pa je Jasmina že dolgo časa prej izrazila željo, da gre na romanje, 35 kilometrov dolgo pot iz Preske na Brezje. Nedelja je bila torej najboljša opcija. Še več, zaradi slabe sobote, za katero se je kasneje izkazalo, da niti ni bila tako, sem računal, da bo na Triglavu manj ljudi, saj bodo gor hodili le tisti, ki nameravajo vzpon in spust prehoditi v enem dnevu. 
"Hej hej, imaš v nedeljo kaj časa mogoče? Bi te pocukal za tisto, kar sem omenjal zadnjič na K-Rožniku", sem kot prvemu točno tako napisal Žigu. Kakšen dober mesec nazaj me je med tekom po Rožniku spraševal, ali imam v mislih tudi kakšen lasten projekt. Omenil sem mu, da bi se letos morda lotil Triglava. "Ej, obvezno me štej zraven", je odvrnil takrat. In tega nisem pozabil, on pa se je obljube držal. Takoj mi je potrdil svojo pomoč. Iskreno rečeno, rabil sem le enega. Rabil sem le to, da mu nekdo nastavi kako flaško z vodo, prinese na vrh eno majico za preobleči in ima telefon, da se na vrhu "šklocneva". Nisem želel prav preveč komplicirati s kakšnim snemanjem ipd., saj to zahteva številčnejšo ekipo, časa pa ni bilo veliko, da bi mi toliko ljudi lahko potrdilo svojo udeležbo. Nisem imel niti volje, niti energije, da bi logistično vse to izpeljal in jo raje preusmeril v svoj tek. 
V nekaj minutah sva bila z Žigom zmenjena. Vseeno je prednost ta, da je tudi on tekač. Ve, kaj takšen, kot sem jaz, potrebuje. In kdaj. Rekel je, da bo povabil še kolega Anžeta, ki ga poznam tudi jaz in je res super družba. "Če bo, super, če ne, bova pa po mojem brez problema to sama sfolgala", sem odvrnil. 
Jasmina je že ob dveh ponoči, ali zjutraj, kakorkoli hočete, odšla na omenjeno romanje na Brezje. Zmenila sva se, da z Elijem prideva potem z avtom do tja k maši, nato gremo na kosilo in zatem domov. In tako smo tudi naredili. Ob 10:00 je bila maša in vsi smo bili zbrani skupaj na Brezjah. Jaz sem naredil še aktivacijo za naslednji dan, nato pa smo odšli še na kosilo in seveda obvezen sladoled. Jasmina je zaspala že po nekaj minutah vožnje. Kako le ne bi po dveh urah spanja in prehojenih 35-ih kilometrih? 
Zvečer sem si spekel še nekaj palačink, saj sem moral napolniti svoj glikogenski rezervoar do vrha. Da zjutraj ne bi budil Jasmine in Elija, sem si jasno že zvečer pripravil vso potrebno opremo, torej oblačila, obutev, gele, hrano, vodo, nekaj grozdja za regeneracijo ob povratku ipd. 
Za izhodišče sem kot vedno izbral dolino Krmo, od koder pot na Triglav premaga največ višinskih metrov. OK, daljša je iz Bohinja, vendar to ni ravno običajno izhodišče, saj je že kar daleč. Potem bi si lahko izbral tudi kar Medvode. Pot iz Krme je dolga okoli 9 kilometrov, premaga pa okoli 1950 visinskih metrov.
Štart sem si zamislil ob 8:00. Iz več razlogov. Želel sem biti doma še pred kosilom in pred potencialnimi nevihtami, ki se v hribih navadno razbohotijo proti popoldnevu, poleg tega pa sem imel vsaj tako manj možnosti za gnečo na grebenu iz Malega Triglava. Vstal sem že ob petih, si naredil zajtrk, nato pa počasi kar odrinil. Pot do konca Krme ni tako kratka. Dve leti nazaj mi je Andrej zrihtal Dacio Dusterja, s katerim sem verjetno podrl rekord Krma - Mojstrana, moja Zafira pa ni ravno namenjena takšnim terenom, zato sem se peljal bolj po polžje. Mudilo se mi res ni, ravno zaradi tega sem šel toliko prej od doma. Še to, v Ljubljani je baje, ko sta se Žiga in Anže odpravljala, celo deževalo. No, v Krmi ni bilo ne duha ne sluha o dežju. Nebo je bilo popolnoma jasno, temperatura pa pičlih 6°C. Idealno zame. Na parkirišče v Lesi sem se pripeljal okoli 7:15, kar je pomenilo, da sem imel še dovolj časa za vso pripravo na podvig. Avtov ni bilo veliko, kar se mi je zdelo vzpodbudno za čim manj gneče na vršnem delu. 
Ogrevati sem se imel namen minimalno, saj je bilo pred mano skoraj uro in pol intenzivnega napora. Tako sem šele ob 7:45 začel tekati naokoli, zavit v jopico, jakno in dolgo trenirko. Kasneje sem se slekel, si nadel dres, v žep od hlačk dal astro folijo za vsak primer, poleg tega pa še dva gela. Za vzpon sem izbral model Cloudventure Peak, saj zaradi mehkejše gume ponuja res dober oprijem na skali. Mnogi se ob tem zgražajo, češ "za v hribe se ima gojzarje", a ni čisto tako. Tudi košarkarji so iz "gležnarjev" v zadnjih desetih letih večinoma prešli na nizke dvoranske copate in zvini gležnja niso v nobenem porastu, kvečjemu v upadu. Sklep se ob dolgotrajni izpostavljenosti utrdi, ravno nasprotno od "zavijanja v vato". 
Vseeno sem se malo preveč obiral, tako da sem štartal ob 8:02. Želel sem si točno ob 8:00, vendar mi ura nekaj časa ni takoj našla GPS signala. Brez težav sem si lahko privoščil malo zamude. Sprožil sem "start" na Garminu in začela se je ura in pol resnice. 
Pred vzponom sem poškilil vmesne čase izpred dveh let. Pri Prgarci (pastirska koča) sem takrat imel čas 33:40, na Konjskem sedlu 47:17, na Planiki 1:03:23, na vrhu pa 1:26:45. To so bili okvirji, ki so mi služili kot pokazatelj, kako hitro sem na poti. Nazadnje me je od Planike konkretno pobralo, zato sem se vseeno odločil, da morda v prvem delu še ne pritiskam tako močno, a vseeno sem računal na boljšo pripravljenost, zato bi lahko vsaj do Planike dosegel povsem enake čase, morda še nekoliko hitrejše.
Prvi kilometer je skorajda raven, nato pa se pot blago vzpenja. Najbolj zoprn del je odsek med rušjem, ko je podlaga podobna melišču. Vse se drobi in melje pod nogami. Poleg tega so bile skale zaradi deževja v dneh prej še vedno zelo vlažne in malo spolzke. Računal sem, da višje tega problema ne bo, saj se sonce prikaže bistveno hitreje, za nameček pa vedno tudi piha, kar osuši skalo. 
Prvi del mi je hitro minil, sploh zaradi tega, ker sem srečal ogromno pohodnikov. Tekel sem brez težav in z lahkoto kontroliral tempo. Pri prvem koritu, nekaj minut pod Prgarco, sem si kot govedo privoščil en velik požirek. Malo višje, na prvi "kontrolni točki", sem prvič pogledal na uro 34:10. Uff… Tega pa nisem pričakoval. Želel sem iti enako hitro kot nazadnje, ne počasneje. "Nč, prestavo viši", sem si povsem mirno rekel sam pri sebi. 
Kakšno minuto višje sem prispel do drugega korita, kjer sva bila z Žigom zmenjena, da mi pusti nekaj vode. In res, na tleh je ležala ena plastenka, na pol izpraznjena. Saj bi jo takoj vzel, a je zraven stala gospodična in nisem vedel, ali je flaška od nje, ali nastavljena zame. "A je tole vaše", sem se raje zasigural. "Ne, ne, ni, je bla že kle", je odvrnila. "OK, pol je pa zame." Pograbil sem plastenko, spil nekaj požirkov in jo odvrgel ob pot. Že na štartu sem si rekel, da bo najlažje, če vse ovitke od gelov in pa plastenke po uporabi preprosto odložim ob pot in jih poberem ob povratku. Brez skrbi, kasneje vse smo brez težav našli in odnesli v dolino. Visokogorje res ne sme biti smetišče. 
Mimo Kurice me je čakal strm vzpon, kjer sem še lahko tekel, malo višje pa je treba skoraj da ne malo poplezati, tako da sem korak prestavil v pohodni. V momentu sem bil čez še zadnji rob doline Krma in odprl se je širen pogled na visokogorje. Sledil je krajši spust, pred katerim sem pojedel prvi gel, nato pa vzpon proti Konjskemu sedlu, kjer sem imel drugi "marker". Konjsko sedlo je stičišče poti iz Pokljuke in Krme, od tod pa se lahko človek odloči za nadaljevanje do dveh koč, Kredarice ali pa Planike. Poškilil sem na uro - 47:10. "Aha, že sm hitrejši", se mi je takoj vlila dodatna motivacija. Dejstvo je, da sem v spodnjem delu prihranil ogromno moči in tako res lepo napredoval. 
Zavil sem levo proti Planiki, sklonil glavo in mlel korake pod seboj. Prav občutno sem imel močnejši korak, kot pa pred dvemi leti. Ta del do Planike je povsem tekaški, s čimer mi je pisan na kožo. Zdelo sem mi je, kot da sem ga preletel. Nisem imel popolnoma nobene krize, zgolj grizel sem. Tik pod Planiko sem videl še drugo plastenko z vodo, katero mi jo je Žiga celo rahlo odprl, da se nisem rabil "naprezati" sam. Detajli - kako pozorno. Naredil sem nekaj požirkov, preostanek pa kar polil po sebi, čeprav ni bilo ravno toplo. 
"Ajde, da vidmo", sem si rekel sam pri sebi, ko sem tekel mimo koče. 1:02:40 je pomenilo kar 40 sekund hitreje. "Odlično", sem zavriskal sam pri sebi. Mnogi bi rekli, da to ni ravno veliko, a sam sem bil prepričan, da bom v zadnjem delu pridobil še precej. Dve leti nazaj sem bil namreč pri Planiko že "gotov". Zmanjkalo mi je energije, tokrat pa ravno nasprotno. No, ne morem reči, da sem bil ravno spočit, a imel sem močan in siguren korak. Pojedel sem še drugi gel in osredotočeno nadaljeval naprej. 
Do plezalnega dela sem imel še dobrih pet minut teka. Nisem si pustil počivati, temveč še malo prilil na tempu. In kmalu se je začel še sklepni, najbolj zahteven del celotne trase. Do Malega Triglava sem imel dobesedno avtocesto, saj nisem srečal niti enega. Brez težav sem se hitro gibal in vlekel s pomočjo jeklenic. Na Malem Triglavu pa me je pričakal Žiga. "Mal sm zamudu s štartom", sem pojasnil, ob čemer sva se oba zasmejala. 
Sledil pa je res najbolj zahteven in moram reči tudi dokaj nevaren del - spust po grebenu iz Malega Triglava. Ta del res zahteva 100% zbranost. Najmanjša napaka je lahko usodna. A k sreči je praktično čez celoten greben napeljana jeklenica, po kateri je moja roka stalno drsela in bila pripravljena, da jo močno zagrabi, v kolikor bi se kaj zgodilo. Opravil sem brez težav in čakalo me je le še dobrih 100 višincev do vrha. 
Ja… Za tam pa ne morem ravno reči, da je bila pot prosta. Se mi zdi, da je Žiga kar malo zaskrbelo, kako bom šel čez. Mene pa niti ni. Moje dihanje je bilo globoko, tako da me je vsak lahko slišal že malo prej, kot sicer. Večina se je le prijela jeklenice in obstala na mestu, dokler nisem šel mimo. Bi rekel, da je bilo 95% ljudi tudi pripetih s samovarovalnimi kompleti na jeklenico. Sam nimam strahu pred višino ali padcem, saj zaupam svojemu prijemu, tako da sem se gibal bistveno hitreje. 
Na neki točki, kjer je bilo res ogromno ljudi v vrsti, sem celo sprejel odločitev, da grem na drugo stran jeklenice na precej izpostavljen teren, in jih obidem kar na tak način. In za vse je bilo pomojem tako najbolj prav. Čisto po vršnem delu se da celo malo poteči, tam pa sem že zagledal Anžeta, ki me je vzpodbujal in snemal s telefonom v roki. Rahlo sem se nasmehnil in prestavil še v najvišjo prestavi za tiste zadnje metre do Aljaževega stolpa. Ob dotiku slednjega sem pritisnil na "stop" in pogledal na uro - 1:24:53, kar je pomenilo skoraj dve minuti hitrejši čas ali bolje rečeno "misija uspela". Od Planike sem tako v dobrih 20-ih minutah pridobil kar dobro minuto. Še en dokaz več, da se splača začeti malo previdneje in dodajati v drugi polovici. 
Na vrhu je bilo ogromno planincev in veliko jih je vprašalo, koliko sem potreboval. Večini se je seveda zdelo to nemogoče. Ja, v tem rezultatu je okoli 15 let ukvarjanja s športom in zadnjih 6 let povsem načrtega in specifičnega treninga z ogromnim volumnom in intenzivnostjo. To ne pride čez noč, kot si mnogi morda mislijo. Tako kot imajo nekateri takšen podvig za norost, a verjemite, da je slednji kljub temu, da navzven vse skupaj izgleda nonšalantno, zelo skrbno načrtovan. 
Bilo je tudi zelo lepo in precej toplo vreme, bistveno bolj kot spodaj v dolini. Z nekaterimi sem celo malo poklepetal, kmalu pa je na vrh prispel še Žiga. "A je bilo pol?". "Itak, hvala za vse!". 
In tako smo po kakšnih 15-ih minutah počasi odrinili sprva na en čaj v kočo na Planiki, nato pa v dolino. Za spust smo rabili dobri dve uri, tako da smo se naužili tudi razgledov daleč naokoli. Seveda je tudi to hrana za mojo dušo. Na vzponu jasno nisem prav veliko pogledoval naokoli in bil raje zbran na podlago pred seboj, a sem na spustu vse to nadoknadili. 
Na tem mestu se moram res zahvaliti Žigu in Anžetu za pomoč, seveda pa tudi za super družbo. Vesel sem, da smo se takole na hitro zbrali in uspešno izpeljali ta mini projekt. 
Ob povratku je Elija ravno zaspal, tako da sva z Jasmino v miru pojedla kosilo - goro makaronov, popoldne pa smo se še skupaj odpravili na Šmarno goro, kjer smo si privoščili nekaj sladil za manjšo proslavitev uspeha. Krasen vikend! 
 
Tečem in prehitevam. In kar ne neham. Zares zavem, kaj mi je uspelo, se šele na cilju. In prav je tako, saj je šele ciljna črta tista, ki točno določi, da pa je tekme res konec. Osvojil sem 4. (ja, spet ja…) mesto na Trofeo Nasego, tekmi svetovnega pokala! Ob dejstvu, da sem zaostal le za afriškimi tekači, sem rezultata še toliko bolj vesel. Dan prej pa nisem ležal in počival, temveč "čistil" in do maksimuma odpiral svoje ventile na Vertical Nasego, vertikal kilometru, ki je ravno tako štel za svetovni pokal. Slednje me je prisililo k počasnejšemu štartu nedeljskega traila, na katerem sem v drugi polovici, ko je na sporedu dolg klanec, dobesedno dobil krila in se iz 9. mesta prebil tik pod stopničke. Še Jasmina ni verjela, ko sem ji sporočil svojo uvrstitev. 
Vertical Nasego in Trofeo Nasego sem za letos sicer črtal iz tekmovalnega koledarja, saj mi trasa vertikala ne leži najbolj, trail pa je tako dolg, da sem imel doslej vedno težave s krči in nisem mogel iztisniti iz sebe tisto, kar bi lahko. Tako sem spomladi enostavno naredil križec čez ti dve tekmi. Sredi avgusta pa se je mnenje malo spremenilo. Sprva sem namreč nameraval na dve tekmi svetovnega pokala v Španijo, a moram primati, da imam za letos že vrh glave vseh teh potovanj in skakanja sem in tja. Dovolj imam izgubljanja časa s potovanji na tekmo, zato sem se odločil, da ti dve tekmi pač izpustim. Naenkrat so se mi ponudili trije zaporedni tedni brez tekem. "Hm, to je pa kar dolgo", sem se zamislil. "Kaj pa če bi…". In tako sem se vseeno odločil za Vertical in Trofeo Nasego, na katerih sem bil že dvakrat doslej. Poznam progi, poznam vse pasti, poznam prizorišče, poznam pot do tja, ki ni tako dolga… Skratka, na koncu se mi je zdelo prav. Želel sem si, da bi z mano šla še Jasmina, saj je nazadnje zelo uživala. Gostoljubje Italijanov je za tekmovalce, ki so potencialni kandidati za "top 10" na res visokem nivoju in brez težav je bilo vse odobreno tudi za njo. 
Vertikal se vsako leto odvije v soboto, daljša trail različica pa v nedeljo, zato je potrebno na pot že v petek. Do tja je namreč okoli 450 kilometrov. Vzel sem kar dopust, da sem končno enkrat v miru vse spakiral in pripravil. Tokrat nisem rabil iti po kombi, ampak nas je Miran okoli poldneva pobral v Šentvidu. Na pot smo šli jaz, Jasmina, Mojca, Miran in Marina. In začeli smo "odlično". Nesreča na zahodni ljubljanski obvoznici je ohromila promet, tako da smo morali do avtoceste na Brezovici po stranskih poteh. Ampak dobro, vsaj naprej je šlo dokaj hitro. 
Preden smo prispeli v mesto Casto, oziroma niti ne, eno drugo mesto, kjer smo imeli rezerviran hotel, kakih 10 kilometrov prej, smo se ustavili še v "expo" hali glavnega sponzorja WMRA svetovnega pokala - Valsir. Deležni smo bili kratke predstavitve podjetja, ki je prisotno tudi na Vuelti in Giru, sledila je manjša pogostitev, nato pa smo odrinili do hotela. 
Slednji je bil na zelo lepi, bi rekel kar elitni lokaciji, med samimi "gradovi". Hiše okoli so bile zares lične, urejene in ogromne. Nasploh je standard na tem dele Italije, kjer veliko tekmujem, precej visok, kar se odraža tudi na tak način. Obveznosti za tisti dan ni bilo več, zato sva z Jasmino po obilni večerji hitro zaspala. 
Zbudili smo se v krasno in sveže jutro, tudi temperature so bile primerne za tekmovanje. Vseeno se že pozna, da smo v septembru in se nagibamo v jesenski del leta. Dnevi so občutno krajši, kar ima za posledico tudi hladnejša jutra. Za zajtrk sem izbral preverjeno “gorivo”, torej ovsene kosmiče z jogurtom, spil kavo in si privoščil še kratek počutek v postelji. Sem moral biti pa res utrujen po celi noči spanja, kaj?
V mesto Casto, kjer je štart obeh preizkušenj, smo se zapeljali malo prej, saj ženske štartajo bistveno prej od nas. Začelo se je kazati sonce in takoj je postalo toplo. Ob prevzemu štartnih številk se jasno nisem mogel upreti Jasmininem pogledu, ki je zahteval, da namesto moške vzamem žensko majčko. Bile so v polo izvedbi, a zaradi materiala primerne tudi za športanje. Vsaj meni se ideja zdi zelo dobra, saj si na tak način športno eleganten tudi med tekom. No, v vsakem primeru bi vzel majčko za Jasmino, kot praktično na vsaki tekmi. 
Jasmina in Marina sta odšli po progi navzgor, Mojca je začela z ogrevanjem, z Miranom pa sva se usedla v kombi in še malo počakala. Kasneje sva šla pogledat ženski štart, zatem pa se tudi sama začela ogrevati. Vertikal je kratka preizkušnja, zato se je smiselno malo bolj ogreti. 
Na štartu se je zbrala precej močna konkurenca. Vertical Nasego je tekma z dolgo tradicijo, za nameček pa je letos štel še za točke svetovnega pokala, kar je bila motivacija za mnoge. Ravno to je razlog, da toliko tekmujem v tujini, in ne v Sloveniji. Mnogi se konkurence bojijo ali pa se preprosto nočejo soočiti z njo jaz pa sem ravno tega "lačen". Raje sem 10. v močni konkurenci, kot pa z veliko prednostjo prvi. Rezultat ima enostavno večjo težo. 
Kakorkoli, Vertical Nasego je dolg okoli 4,2 kilometra, trasa pa premaga seveda točno 1000 višincev. Človek bi glede na navedena podatka rekel, da je lepo tekoč in tekaški, vendar temu ni tako. Vedno je treba pogledati še celoten profil. Zgolj da boste vedeli o čem govorim - drugih 500 višincev se prepleza v vsega 1,3 kilometra. Prvi del je torej povsem tekaški in poteka po mestu, ki je raztegnjen po pobočju, tisti drugi pa je čisto pravi vertikali. Za primerjavo, PizTri Vertical je skoraj kilometer krajši po dolžini, a je bistveno bolj tekaški, kot tale v Castu, zaradi česar mi prvi vsako leto uspe bolje glede na konkurenco. 
Štart je bil bliskovit in v momentu sem iz prve vrste poniknil tam na okoli 20. mesto, vendar nisem bil prav nič v skrbeh, saj je celoten prvi del dovolj širok za prehitevanje. Po nekaj minutah se celo asfaltna cesta spremeni v ozko pot, ki seka serpentine, a se znova kmalu razširi na nekaj metrov široko betonsko cesto. Takrat sem začel dodajati. 
Iz omenjenega 20. mesta sem se začel prebijati naprej in nekako držal distanco do prve večje skupine. Slednja je počasi začela razpadati, jaz pa sem prehiteval enega po enega. Po nekje 15-ih minutah sem priključil do enega izmed Američanov, ki je bil na 7. mestu, za mano pa dolgo ni bilo nikogar. To sem vzel za dobro, kajti več kot očitno nisem bil jaz tisti, ki je prehitro začel. Počutil sem se dobro in imel moč ves čas teči, kljub vmesnim strmim delom. 
Oznake, kot so "900 m", "800 m", "700 m" ipd. so si počasi sledile, od "500 m do cilja", kar ne pomeni "še 500 m", temveč "še 500 višincev", pa je šlo hitreje, saj se teren postavi konkretno pokonci. Na tem delu bi tudi jaz moral tekaški korak zamenjati s pohodni, ampak slednjega ne treniram in hitre hoje nisem vešč. Problem je namreč obremenitev mišic, ki niso vajene takšne mehanike. Pri hoji smo bistveno bolj sklonjeni oziroma prepognjeni, pri čemer v veliki meri trpijo zadnje lože in pa ledveni del hrbta. Težava je tudi v kasnejšem preklopu nazaj v tek, kar je zame praktično nemogoče, v kolikor grem "na polno". Tako sem raje čim dlje tekel, kar ni najbolj racionalno, ampak sem vsaj vzdrževal tempo na vmesnih prečka, ki pa jih je bilo potrebno preteči. 
Američan mi je malo ušel in njegovemu tempu nisem upal slediti. Okoli 300 višinskih metrov do cilja sem zaslišal glasno navijanje s strani Jasmine, a bila je celih 150 metrov višje. Ja, tako strmo je to, da se mi je zdelo, kot da bi jo lahko že prijel za roko, v resnici pa je bila daleč naprej po pobočju. 
"Daj Timotej, daj…", sem poslušal naslednjih pet minut, dokler nisem pritekel mimo nje. Tokrat je bila zmedena, saj nisem dal nobenega signala, kako mi gre. Sicer mi je šlo dobro, a bil sem povsem na koncu z močmi. Res sem grizel. 
Pri oznaki "100 m", torej 100 višincev do cilja, sem začel dajati vse od sebe. Na vse pretege sem se mučil z lovljenjem dveh tekmovalcev pred seboj, a bil neuspešen. Tik pred ciljem je sledila kakih 50 metrov visoka "stena", kjer sem z dolgim korakom stopil zaostanek, vendar ne dovolj, da bi se ob hitrem finišu nadejal kakšnega mesta višje. Ciljno črto sem tako prečkal kot 8., s časom 36:39, kar je minuto hitreje od lani. Zanimivo, da sem bil lani 6. s precej slabšim časom, letos pa šele 8. 
Bil sem zadovoljen. Kot sem že velikokrat omenil, moje gonilo je napredek. Vsako leto si želim bilo katero traso premagati v krajšem času, pri čemer mi je (skoraj) vseeno, ali sem 3. ali pa 10. No, seveda sem raje višje uvrščen, a mi to zaenkrat še ni tako pomembno.
Rabil sem kako minuto, da sem prišel k sebi, nato pa v momentu stankal liter vode. Kot sem omenil, ob tem, ko je posijalo sonce, je v trenutku postalo zelo soparno. Tudi moj dres je bil v cilju povsem moker. Počakal sem Jasmino, ki je prišla le nekaj minut za mano in se hitro preoblekel. Sprehodila sva se do bližnjega križa, ki je predstavljal vrh hriba, na katerega smo tekli. Od tam se je v smeri proti jugovzhodu lepo videlo Gardsko jezero. 
V dolino smo tokrat žal morali peš. In to povsem do dna. Na hrib ne vodi nobena cesta in dostop je nemogoč s praktično katerikoli prevoznim sredstvom, niti motorjem ali kolesom. Malo nižje je bila koča, kjer vsako leto postrežejo s čajem. In tudi letos je prijal, še posebej zaradi tega, ker je veter v trenutku sladil ozračje in nebo prekril z oblaki. 
Po nekaj skodelicah toplega čaja smo odrinili v dolino. Vršni del je zelo lep, saj se pot vije po travnatem pobočju, ob prehodu v gozd pa je ob njej še nekaj - ogromno robid. Slednje rastejo vsepovsod, tako da smo imeli nekakšno predjed pred kosilom. Malo nižje so bile na meniju še povsem zrele fige, ki jih očitno nihče še ni obiral. 
Spustili smo se vse do kombija, saj smo želeli pred podelitvijo še na kosilo. Podelitev je namreč malo višje od štarta, kakšnih 250 metrov. Jedli smo v hotelu blizu štarta, tam, kjer smo bili nastanjeni lani, tako da sem vedel, da bo hrana izvrstna. Sam sem jasno naročil testenine, saj sem rabil gorivo za naslednji dan. Dejstvo je, da kljub temu, da sem ravno odtekel eno tekmo, sem se že moral pripraviti na naslednjo. Naučil sem se, da na daljših trailih telo dobesedno skuri vse, kar da človek vanj. Kot dirkalni avto, ki kot po cevi "pije" bencin. 
Na podelitev se mi je že malo mudilo, tako da sem mizo zapustil prej in se višje peljal skupaj s Kenijci, katere je peljal njihov agent. Slednje je bilo hitro konec in komaj sem čakal posteljo v hotelu. Tja smo prišli okoli 16. ure. Z Miranom sva se zmenila za skupen iztek, a nekoliko kasneje, v prvem planu je bilo seveda nekaj počitka v horizontali.
Po dveh urah lenarjenja je bil čas za dogovorjen iztek. Miran je našel prijetno makadamsko pot, ki naju je peljala vse do mesta malo nižje po dolini. Na skalnati gmoti nad mestom je stala cerkev, do katere sem si želel iti po razgled. Miran se je seveda strinjal in po manjšem krogu naokoli sva našla pot do vrha. Odprl se nama je krasen razgled na mesto pod njim in pa celotno dolino. Iztek je ob pogovoru hitro minil, ura pa je ob povratku pokazala ravno 6 kilometrov oziroma prijetne pol ure lahkotnega teka. 
Sledila je obilna večerja, pri kateri sem kakšen njok ukradel tudi z Jasmininega krožnika, zatem pa smo znova morali v mesto na predstavitev tekačev za Trofeo Nasego. Ko sem stal na odru, me je kar malo stisnilo, saj je bila konkurenca še hujša kot na vertikalu. Sama svetovno znana imena gorskega teka. To me sicer ni skrbelo, bolj to, kako se bodo moje noge spočil in odzvale naslednje jutro. 
Zaradi še vedno povišane ravni adrenalina in vznemirjenostjo sem spal bolj nemirno, vendar nič drugače, kot po vsaki takšni tekmi. Noge so bile zjutraj v dokaj dobrem stanju, a se na to nisem prav preveč zanašal. Tokrat sem za zajtrk pojedel malo večjo porcijo kosmičev, spil pa malo manj kave, da ne bi imel kakšnih nepričakovanih težav med samo tekmo. 
Vso prtljago smo lahko še kar pustili v hotelu, tako da ni bilo treba parkirati pred odhodom na prizorišče. Štart je bil tokrat bolj zgoden. Jasmina se je odločila, da gre naprej po celotni progi, vmes pa še malo posname, jaz pa sem odšel po štartno številko in dobil tisto lepo polo majčko tudi zase. Sedaj bova z Jasmino usklajena tudi med kakšnim skupnim tekom. 
Tokrat sem se ogreval najmanj doslej. Celih 10 minut. Malo sem potekel, na hitro naredil tekaško abecedo in štiri pospeševanja, nato pa sem že moral v "call room". Napetost je vidno naraščala, jaz pa sem verjetno izgledal tako, kot da sem ravno vstal. Verjetno sem res še kdaj zazehal.
Štartal sem počasi in predse spustil precej tekmovalcev. Nekaj jih je bilo povsem svežih, saj niso tekmovali na vertikalu dan prej. Spredaj se je izoblikovala vodilna skupina, za njo pa smo capljali ostali. Znova sem bil verjetno okoli 20. mesta. 
Trasa se po dobrem kilometru zoža in začne vzpenjati. Tam so nekateri že ugotovili, da so prehitro začeli (ali pa sem jaz tako po polžje), zato sem hitro pridobil nekaj mest. Na spustu sem prehitel še dva in se prebil na okoli 10. mesto. Najbolj vesel sem bil občutka v nogah, ki so bile precej lahke. Motila sta me edino dva gela, ki sem ju zbasal zadaj v žep na hlačkah in sta med tekom poskakovala gor in dol. Vseeno sem vedel, da bom kmalu oba pojedel. 
Prvi del Trofeo Nasego, nekje do 10. kilometra, je praktično kros tekma. Trasa stalno spreminja naklon, menjavajo se vzponi in spusti, kar zahteva hiter korak. Časa za oddih ali sprostitev ni. Poleg tega je bilo precej vroče, zato sem moral paziti na zadostno hidracijo. Na obeh okrepčevalnicah sem se kar ustavil in zlil v grlo dva kozarčka vode. Glede na prejšnji udeležbi tega traila sem vedel, da bom na progi okoli uro in 40 minut, kar je ubistvu najdaljša tekma zame nasploh. Sprotno polnjenje zalog je torej ključno, da česa ne zmanjka. 
Vmes sem tekel skupaj z enim izmed Kenijcev. Na vzponu sem tempo diktiral jaz, na spustu in ravninah pa on, tako da sva skupaj lepo napredovala. Na nekje 11. kilometru pa je na vrsto prišel moj del - dolg vzpon. Slednji na 5 kilometrov dolgem odseku premaga okoli 800 višincev, kar pomeni, da ga je mogoče v celoti preteči. 
Kmalu sem ostal sam in pred seboj videl dve mini skupini po dva tekača. S pomočjo ure sem ugotovil, da sta prva dva, ki ju vidim, približno minuto spredaj, druga dva pa okoli 45 sekund. Vedel sem, da sem jih do vrha sposoben ujeti, pravzaprav sem bil prepričan, da jih bom. Zastavil sem močan tempo. 
Malo višje je navijala Jasmina. Tokrat sem se široko nasmehnil in pripomnil, da je sedaj na vrsti moj del. Kot bi dobil nov zagon, v hrib sem tekel brez težav. Na okrepčevalnici sem si, kljub temu, da sem lovil tekmovalce pred seboj, vzel čas in znova spil dva kozarčka z vodo, nato pa po vmesni ravnini oddivjal naprej. Slab kilometer med vzponom je torej ravnina, kjer sem nekoliko predahnil, a vseeno držal hiter korak. Kmalu se naklonina znova poveča in pred sabo sem zagledal Španca, ki je bil vidno izmučen. Bil je okoli pol minute pred mano. Po kakšnih petih minutah sem ga ujel in takoj prehitel. Mislil sem, da me bo prijel, a mu je motivacija očitno padla. Slednji je bil namreč 2. na legendarni tekmi Sierre - Zinal, kjer je za seboj pustil tudi velikega Kiliana Jorneta.
Teren je še zadnjič postal valovit in tehničen, kjer sem razliko le še povečal. Vendar skrbelo me je nekaj - pred seboj nisem videl nobenega. “Sem se morda uštel pri napovedi, da bom vse polovil do vrha”, sem se vprašal. Kakšno minuto zatem sem na strmem vzponu končno ugledal dva tekmovalca pred seboj, enega Američana in Francoza. Oba sta imela precej nesiguren korak in videti je bilo, da jima moči pohajajo. Po desetih minutah grizenja klanca sem ujel Američana, zatem pa še enega Italijana, ki ga je pobralo še bolj. Takrat smo bili nekje okoli ure na trasi. Teren se je odprl, saj smo prešli nad gozdno mejo in videlo se je daleč naprej. 
Postalo je še bolj strmo, kar je bila voda na moj mlin. Do vrha vzpona, ki je bil pri tisti koči, kjer smo dan prej pili čaj po vertikalu, sicer Francoza nisem ujel, a počutil sem se izjemno močno. Obakrat doslej sem bil na vrhu povsem izmučen, tokrat pa sem tempo stalno lepo kontroliral, saj sem vedel, kako zahteven spust me čaka. Spusti so prava uganka, saj mora imeti tekač dovolj moči v nogah, da zdrži vijuganje, zaviranje in pospeševanje po serpentinah pri visoki hitrosti. Spust od koče do cilja je na začetku tudi precej tehničen, kar mi je ustrezalo. Kar letel sem po terenu. Tekel sem z veliko frekvenco korakov in tako čim manj nabijal svoje nožne mišice. 
Po kakšnem kilometru spusta sem Francoza pred seboj ujel. Slednji mi je celo sugeriral, da ga lahko po levi prehitim in se mi celo nekoliko umaknil na desno. Sledilo pa je presenečenje, in sicer dokaj kmalu je bil na vidiku še eden izmed Italijanov. Iskreno povedano tega nisem pričakoval. Prepričan sem bil, da mi je na vzponu preveč ušel, a očitno se je tudi on malo precenil. Po kakšnih dveh minutah sem prehitel še njega. “Čaki, pa js sm na 4. mestu”, sem se opomnil, ob predpostavki, da sem pravilno preštel prehitele tekmovalce. To se mi je zdelo neverjetno. Pred mano so bili na progi le trije afriški tekači. No, utvar, da bi ujel njih, pa nisem imel, daleč od tega.
Kmalu pa je sledila manjša težava, in sicer na čisto kratkem vmesnem vzponu sem v mečih začutil, kako me je nekaj požgečkalo. Vedel sem, da to obeta krč, česar si res nisem želel. Hitrost sem zaradi tega nekoliko zmanjšal in spremenil mehaniko teka. Namesto odrivanja s stopalom, sem to počel bolj iz stegna. Skratka, noge ob odrivu nisem čisto stegnil, temveč sem bolj kot ne “racal”. Čakalo me je še kakšnih 15 minut spusta in zaključna pentlja po mestu, svoje težko prigarane pozicije pa si res nisem želel zapraviti. Na takšen način mi je dobro uspevalo in sledi o krču ni bilo več, vseeno pa sem imel pomisleke, da me bodo iz ozadja zaradi zmanjšane hitrosti ujeli. 
Kot zanimivost, nekje 19.na  kilometru se teče praktično mimo ciljne črte, vendar z razlogom, da je trasa dolga kot polmaraton, torej 21 kilometrov, so organizatorji naredili še dva kilometra dolg krog po mestu. Trasa vijuga med hišami, po travnikih in ozkih potkah, tako da je daleč od tega, da bi ta dva kilometra minila hitro. Znova me je pograbil strah, da bi moral tik pred ciljem shoditi, poleg tega pa sem imel tistega Italijana povsem za petami, kakšnih 10 sekund.
Na še zadnjem spustu, 500 metrov do cilja, pa sem vklopil “turbo” in odvihral naprej. Bil sem prepričan, da četudi me zagrabi krč, bom prišel do cilja, pa čeprav po eni nogi. Taktika je uspela in odlepil sem se ravno dovolj, da sem ciljno črto lahko prečkal sproščeno, brez kakšnega šprintanja, poleg tega pa sem lahko pozdravil in pomahal vsem navijačem.
Naš italijanski “menedžer”, Alex, je bil presenečen ob mojem prihodu. Kasneje na podelitvi me je celo napovedal kot “the man of the day”, saj sem verjetno presenetil prav vse. Taktično tako dobro še nisem odtekel prav nobene tekme. Iztržil sem res maksimum, še posebej ob dejstvu, da sem imel izjemno intenzivno tekmo dan prej.
V kombi sem se šel preobleči in takoj napisal SMS Jasmini. “Juhuuu 4. mesto!”, se je glasilo sporočilo. Verjetno niti ni verjela. Šel sem ji po trasi nazaj nasproti, saj se je odločila preteči celo. Pričakal sem jo malo višje, a tiste zadnje pentlje nisem bil niti zmožen narediti. Počasi sem se sprehodil nazaj do kombija, kjer smo se nato vsi zbrali.
Imeli smo ravno dovolj časa, da smo odšli nazaj v hotel na kosilo, zatem pa nazaj na prizorišče, saj je bila na sporedu podelitev in zaključna slovesnost. Po kosilu je bilo celo še nekaj časa, da sem se lahko ulegel. Nazadnje na Fletta Trailu sem bil kakšno uro po tekmi povsem brez energije. Kljub 33°C me je treslo, vse dokler nisem nekaj pojedel. Tokrat ni bilo tako. Kljub temu, da je tekma celo za 10 minut daljša, sem bil bolj spočit.
Podelitev se je sicer malo zavlekla, a torkat mi res ni bil problem čakati nanjo. S ponosom sem na oder prišel kot 4. uvrščeni, predvsem ob dejstvu, da so me v tako močni konkurenci prehiteli le trije Afričani. Dva izmed njih nista bila na koncu niti med deseterico, kar priča močni mednarodni udeležbi.
Tale blog sem “spesnil” nekoliko pozneje, saj sem bil kar v gužvi in sem rabil svoje možgane tudi malo drugače spočiti, a sem vseeno pretekli vikend opravil nov podvig, o katerem bom kaj več napisal v naslednjem blogu.
 
Tekmovanje Vertikal Nasego   ob Gardskem jezeru je eno najmočnejših tekem v svetovnem  pokalu WMRA v gorskih tekih. Trofea Nasego ima dvodnevni spored, vertikal Nasego (4,3 km, + 1000 m) velja za veliko klasiko strmih kilometrov. 
Tekači KGT Papež so bili spet  blizu vrha: Timotej Bečan 8., Miran Cvet 13. in Mojca Koligar 11. Timotej Bečan je izboljšal svoj lanski dosežek za minuto, na 36.39. Veteran Miran Cvet je odlično sledil svetovni eliti (39.11). Mojca Koligar  je bila v ženski konkurenci enajsta s časom 45.41. 
Timotej Bečan je bil na drugem tekmovalnem dnevu le za tremi afriškimi tekači, kar je najboljši dosežek na Trofeo Nasego doslej.  Po sobotnem Vertikalu, kjer je bil osmi, je vrhunsko odtekel razgibani teren Trofeo Nasego (21 km). Tek ima  v mednarodnih krogih že dolga leta ugled ene največjih italijanskih mednarodnih tekem,  kar daje dosežku  še dodatni ugled v konkurenci tekačev iz desetih držav. Zraven je bil znova veteran Miran Cvet (14. mesto). 
 
Prvi kraljevski tek na Kamniško sedlo Gašperju Bregarju in Tini Klinar (oba KGT Papež)
 
Tek na Kamniško sedlo je po več kot dvajsetih letih izvedlo Tekaško pohodniško društvo ultra. Trasa teka je potekala od Piknik centra pri Jurju po cesti na Jermanco  do koče na Kamniškem sedlu (1865 m), 10,3 kilometre z višinsko razliko 1265 metrov
Kraljevski vzpon sta najhitreje premagala Gašper Bregar (1:00:25)  in Tina Klinar (1:12:37), oba KGT Papež. Bregarju sta sledila domačina David Vogrin, bronast z državnega prvenstva vertikal dan prej na Črno prst, tekel je 1,02:08, tretji pa je bil v cilju Boštjan Erjavšek (1,02:22). Na 6. mestu je bil Dušan Globočnik, 18. Urban Žitnik in 24. Bojan Galin. 
Tina Klinar, dan prej druga na kolesarskem vzponu na Vršič, je zlahka pritekla prva v cilj s časom 1,12:37. Na 5. in 6. mestu sta bili veteranki Urša Trobec in Ivica Žlogar.
 
Čestitamo!
 
Mira Papež 
 Tina Klinar zmagovalka teka na Kamniško sedlo
Bregar zmagovalec teka na Kamniško sedlo
Bečan na Trofeo Nasego
ponedeljek, 05 september 2022 10:45

Tekačem KGT Papež naslovi državnih prvakov

Tekačem KGT Papež naslovi državnih prvakov:  Nuši Mali na vertikali ter Bojanu Galinu in Primožu Karlinu na trailu

Na Berkmandeljc trailu (27km) v Idriji sta na veteranskem prvenstvu prevzela naslov državnih prvakov Bojan Galin (M60) in Primož Karlin (M45). Med M60 je bron pripadel Bojanu Kožuhu, 5. mesto pa Rajku Sršenu. Ivica Žlogar (Ž55) je bila odlična druga.

Nuša Mali je po poškodbi pritekla naziv državne prvakinje na DP v vertikal teku na Črno prst (6,3km, 1320 v. razlike). Malijevi je uspel zgodovinski tek: rekordni najhitrejši ženski tek na vseh tradicionalnih 29. tekih s časom 59:27.

V članski konkurenci sta srebro in bron pobrala Matjaž Mikloša in David Vogrin.

Čestitamo!

Mira Papež

Nuša Mali na rekordnem teku

Pokal narodov - 34° Challenge Stellina
Veliki Timotej Bečan četrti, Maj Pritržnik zmagovalec med mladinci
Susa, 28.avgust - Le dva slovenska predstavnika Timotej Bečan in mladinec Maj Pritržnik sta sodelovala na 34.izvedbi Challenge Stellina, eni najbolj uglednih tekem gorskih tekačev. Letos je v programu WMRA štela kot Pokal narodov. In vrhunski dosežki obeh. Maj Pritržnik je zmagal med mladinci,  Timotej pa je v dolgi spominski tekmi na partizansko planino predse spustil le velika imena in bil na nehvaležnem četrtem mestu tik ob odru top tri ob spominski slovesnosti.
Američan Joe Gray je prvo ime svetovne lestvice in bivši dvakratni svetovni prvak, Henri Aymonod je aktualni svetovni prvak in drugi s svetovne lestvice. Britanec Richards je bil Bečanova senca že v Collini pred tednom dni. Italijan Andrea Rostan (Atl. Saluzzo), je avgusta zmagal Piz Tri Vertical in bil prvi Italian na uglednem Giir di Mont. Bečan torej piše zgodovino. GRANDE TIMOTEJ pišejo  
Timotej Bečan   Yes! 4. mesto (pa ne že spet) v močni mednarodni konkurenci na Challenge Stellina v Susi  Zaradi dolžine tekme - 14,5 km, +1650 vm - sem raje začel rezervirano. Pod klancem sem bil verjetno okoli 10. mesta, ko pa se je proga postavila pokonci, se je razlika do tistih pred mano začela topiti. Prehiteval sem počasi, a vztrajno. Enega po enega. Bolj kot je bilo strmo, več sem pridobil. Za konec sta sledila še 2 kilometra spusta oziroma ravnine, kjer sem skušal prigristi do 3. mesta, a ni šlo.
Kljub temu, da se me bo počasi prijel vzdevek "večno četrti" (bolje kot 5.  ), sem s časom 1:21:47 kot zadovoljen   Za prvim, Američanom, ki je bil večkrat že svetovni prvak, sem zaostal dobro minuto, za drugim 40, za tretjim pa dobrih 20 sekund.
Sicer pa... Proga Challenge Stellina je ena izmed najlepših, kar sem jih kdaj tekel. Naporna, zahtevna, a izjemno lepa  
14,3 km dolg vzpon s 1630 metri
1 Joe Gray 1h20'36"  
2 Henri Aymonod 1h21'03"  
3 Chris Richards 1h21'24"  
4 Timotej Bečan    
5 Andrea Rostan,
6. Daniel Pattis, 7. Boris Orhlac, 8.Alex Baldaccini. 9 Matteo Edallyn 10 Joe Steward  
 
Zapisal Metod Močnik!
 
Čestitamo 
 
Ena za dobro ogrevanje, ena pa zares - takšen je bil moj načrt za pretekli vikend. V petek smo direktno po moji službi leteli v Idrijo na kratko in sladko tekmo, Hg Vertikal, v nedeljo pa sem že 4. zapored nastopil na prestižni štafetni tekmi “Staffetta tre rifugi” v Italiji v Karnijskih alpah. Na “ogrevanju” (beri: vertikalu) sem podrl rekord, slednje pa je očitno predstavljalo tudi zelo dobro aktivacijo, saj smo v nedeljo skupaj z Joštom in Maticem slavili zmago in stopili na najvišjo stopničko v Collini.
Na Hg Vertikal sem bil letos celo povabljen. To je zaenkrat še redkost v Sloveniji, vendar močna konkurenca je le plus organizatorjem. S tem se vsekakor dviga nivo tekme, kar je dolgoročno dobro. Najbolj mi je bil všeč termin, in sicer v petek popoldan ob 18:00. Pogledal sem v svoj koledar, ki sem si ga naredil letos ob vseh obveznostih, da čessa ne bi izpustil oziroma pozabil, po drugi strani pa kaj preveč obljubil in potem ne prišel. 19. avgust je bil jasno prazen, a le dva dni pred že načrtovano tekmo v Collini, katere se vsako leto udeležimo v okviru reprezentance. “Ja nč, sej to bo sam dobra aktivacija”, sem si rekel. Po nekaj dneh sem tako že kakšna dva meseca pred tekmo obljubil, da pridem v Idrijo na vertikal, ki je sicer priprava terena za sobotno dogajanje, ko imajo v tem kraju pravi tekaški praznik z nekaj “trail” variantami tras.
"Dej js bom kr že vse v avto naložu tko da kr prideta do službe da kuj gremo", sem pri kosilu rekel Jasmini. In res, v avto sem na metal vse živo, še kolo in čelado za Elija, točno ob 16:00 pa sta me pričakala na parkirišču pred službo, da smo lahko odrinili. Do Idrije je iz Medvod namreč ravno ena ura. Vsaj tako pravi Google, ki se redko zmoti. 
Peljali smo se čez Poljansko dolino do Žirov in se nato čez Ledine spustili v Idrijo. Ob dveh je doma lilo kot iz škafa, v Idriji pa je bilo nebo jasno in brez oblačka. Vendar bilo je grozno soparno. Po dvigu štartne številke sem se preoblekel v dres, si obul ONke in zbudil Elija, ki je zadremal med vožnjo. Jasmina nima srca za takšne stvari, vendar v kolikor sta hotela po trasi, ga je bilo treba zbuditi. 
Tokrat sem se začel ogrevati prej, saj je tekma kratka. Pričakoval sem čas okoli 17 minut, kar je približno tako hitro kot lanski rekord. Ogrevanje sem izkoristil tudi za raziskovanje Idrije, ki je, mimogrede, zelo lepo mesto sredi krasne narave. Prav čuti se, kako bolj čista sta okolje in zrak, kot recimo v Ljubljani in okolici. Za konec sem naredil še nekaj konkretnih pospeševanje in bil sem pripravljen na "infarkten" štart. Dejansko smo štartali sredi trga v Idriji in prav zanimivo je, kako lahko iz centra mesta narediš (skoraj) čisto pravi vertikal na sosednji hrib.
Jasmina in Elija sta po trasi odšla že prej, da bi navijala nekje višje, sicer pa boste lahko videli oziroma prebrali, do kod sta prilezla. Hg Vertikal je kot Rekord Šmarne gore, le da je še malo podaljšan. Pričakovali bi, da bom štartal bliskovito, a sem "zategnil ročno" za prvi del, da me ne bi zabilo. Nenazadnje sem tudi že zjutraj treniral in nisem bil ravno "rožca" po celem dnevu v službi. 
Poleg tega je na tekmo prišel en Španec, ki se je zagnal, kot da je na svetovnem prvenstvu. Preprosto pustil sem ga, saj se mi je tempo zdel samomorilski. Kot strel v koleno. Miran mi je kasneje v cilju rekel, da imam dobro kontrolo nad samim seboj, da niti najmanj ne trznem na takšno potezo. Nabral si je kakih 15 metrov prednosti, ki sem jih izničil v trenutku, ko smo prišli do stopnic. Tam se je zdelo, kot da bi se ustavil. Laktat je huda reč in sam ga je pridelal bistveno preveč za začetek. To je najhuje. Tudi meni se je v preteklosti nič kolikokrat zgodilo, da sem se prehitro zagnal in nato trpel celo pot. 
Od treh minut naprej sem torej tekel sam. Trasa je iz poseljenega pobočja Idrije zavila v gozd na strmino, malo višje pa se je na odprtem terenu znova poravnala. Tam sem prestavil eno višje in pohitril svoj korak. Bil sem že popolnoma moker, saj je bila v zraku res neverjetno visoka vlaga. 
Čakal sem na strmino, da bom lahko še malo dodal na tempu, saj sem si želel predvsem preizkusa klanca. In prišla je "stena". Proga je iz asfalta zavila desno na strm greben, kjer pa sem tudi že zaslišal besede kot so "dejmo oči, stisn stisn". Bila sta Jasmina in Elija. Že do takrat sta prišla kar visoko. Nasmehnil sem se in oddrvel mimo. 
Do vrha je sledila le še borba s klancem, ki so ga presekale krajše vmesne ravnine. Skušal sem držati visok ritem in sam sebe kar najbolj preganjati. Na cilj 2,45 kilometra dolge trase, ki premaga 495 višinskih metrov, sem porabil točno 16:46. "Odlično", sem si rekel ob prihodu v cilj in dvignil roke bil sem zadovoljen, saj sem tekel pod 17-imi minutami, kar je bil moj cilj in nenazadnje tudi nov rekord proge. Seveda vložek te tekme ni bil visok, a kot vsako sem jo vzel povsem resno, predvsem pa jo izkoristil kot premiero pred pomembno nedeljsko tekmo. 
Miran je v cilj prišel kot drugi, kar je pomenilo, da je tudi on "stresel" tistega Španca, ki se je zagnal kot bik. Izkušnje so le izkušnje. Baje pa ima slednji kar dober rezultat v maratonu, in sicer 2h25. V cilju sem še malo počakal in se razgledal nad okolico, ki je tam zares lepa, nato pa se napotil v dolino. Ne prav veliko pod vrhom sem zagledal moja dva navijača. Elija je skorajda tekel po tisti strmini. “Sine bi rad šel na vrh”, je pojasnila Jasmina. Pa smo šli.
Navzdol sem ga malo nesel “štuporamo”, na ravninskih in širših delih pa je tudi sam hodil. Očitno mu je tisti kratek spanec med vožnjo vlil novih moči. Po prihodu v dolino sem se še malo iztekel, nato pa smo morali hitro na podelitev. Poleg testenin smo si privoščili še nekaj kepic sladoleda in lažje dočakali podelitev. Odšli smo verjetno kar zadnji, saj je Elija še povečerjal v tamkajšnjem lokalu. Skratka, bilo je krasno izkoriščeno petkovo popoldne in nadejal sem se dobrega nastopa v nedeljo.
V soboto smo bili bolj ležerni. Jaz sem zjutraj naredil iztek na Šmarno goro, dopoldan smo odšli pogledat zaključek oratorija v Preski, še pred kosilom pa sem se s kolesom odpeljal v Kamnik po kombi. Popoldan smo obiskali še Eco Resort in uživali ob sladoledu in kavici v krasnem okolju. V nedeljo pa je bilo potrebno vstati malo bolj zgodaj. Ob 6:00 je bil namreč predviden odhod v Collino, ki je iz Medvod ravno 3 ure stran. Pot nas je peljala mimo Kranjske Gore, kjer je celo deževalo in Trbiža, kamor sva šla zadnjič na romanje na Svete Višarje, nato pa po avtocesti do Tolmezza, po navadni cesti Ovara pod Monte Zoncolan in vse do osrčja Karnijskih alp pod njihov najvišji vrh, Monte Coglians (2780 m). Ob prihodu v Collino je bilo krasno sončno vreme, poleg tega pa prijetno sveže. Idealno za tekmo, le malo je pihljalo.
Postava naše štafete je bila enaka kot lani, ko smo osvojili 2. mesto. Prvo predajo, torej navkreber, sem tekel jaz, drugo, ki poteka po tehničnem terenu z nekaj jeklenicami, Jošt, in zadnjo, tretjo, nor spust v dolino, Matic. Pred štartom je Matic sicer malo potožil, da ni ravno v najboljši formi, a to je bila le še dodatna motivacija, da damo vse od sebe že od samega štarta, brez nekega taktiziranja. 
Joštu sem dal svoj nahrbtnik, v katerega sem stlačil eno majico za preobleči, vetrovko, eno energijsko ploščico in telefon. Drugega nisem potreboval. GoPro in dodatno baterijo pa sem podal mojemu "osebnemu kamermanu (poleg Jasmine) #2", Marini. Letos mi niti navodil za vklop kamere in začetek snemanja ni bilo treba dati. Žal mi je edino, da sem pozabil še drugo kamero, a na koncu sem imel eno povsem dovolj za snemanje.
Pred ogrevanjem sem si v usta iztisnil pol gela, spil nekaj vode in se odpravil nižje proti štartu. Parkirali smo namreč kakšen kilometer in pol višje, saj dobra dva kilometra trasa sprva poteka po asfaltni cesti. Tako kot v petek, sem tudi tokrat naredil kakšno pospeševanje več, pojedel še preostanek gela in krenil proti štartu, kjer so že klicali tekmovalce.
Štart v Collini je vselej hiter. Vsi se zaženejo. Z leti sem vseeno dobil toliko hitrosti, da mi prvih 500 metrov, ko gre trasa celo malo navzdol, ni problem priključiti prvim. Takoj je potegnilo nekaj Italijanov, predvsem pa en Kenijec. Ob prehodu na klanec sem se začel počasi premikati naprej in že videl, da bo tudi prvi hitro omagal. Ravno po kilometru in pol sem ga ujel in brez obotavljanja prehitel. Na strmino, ki se začne takoj ob prehodu iz asfalta, sem si želel vstopiti prvi. Ta del se precej zoža, zato je bolje imeti povsem prosto pot.
Narekovanje tempa je bilo tako že od okoli 5. minute naprej v moji domeni. Lani so pred menoj tekli trije močni tekači, katerim sem na daljavo sledil oziroma jih lovil, kar nekoliko olajša zadevo, tokrat pa sem moral sam vzdrževati hitre korake po strmini. Kot klop se me je zadaj prijel Anglež, s katerim sva imela hudo borbo že na PizTri Verticalu. Pot je tudi precej tehnična, z veliko koreninami, “naravnimi” stopnicami, skalami ipd. Proga nato iz gozda zavije na obsežno melišče, ki se vije s sedla, kjer je cilj. Pot je speljana med velikimi balvani in se nekako po serpentinah vzpenja. 
Po nekje 25-ih minutah sem začel malo dodajati in zdelo se mi je že, da se bom otresel Angleža. Pa ni šlo. Vedno je zbral dovolj moči, da je priključil. S svojimi dolgimi nogami sem imel prednost, da sem se lahko hitreje gibal preko višjih stopov, ona pa me je moal na vmesnih uejenih delih loviti. Na puklu na vrhu melišča, kjer se ob pogledu proti sedlu že vidi koča Lambertenghi-Romanin na višini 1970 m, pa je celo on povedel naprej. Teren se iz strmine prevesi v blag vzpon, kjer je imel hitrejši korak. Sprva sem sledil, nato pa ga spustil malo naprej. Stavil sem na ciljni šprint, ki je znova na malo bolj strmem predelu.
Kake pol minute pred koncem sem začel pospeševati in svoj zaosanek zmanjšal na vsega dva metra, vendar ob glasnem navijanju je uspel pospešiti tudi on in na koncu predal 4 sekunde pred menoj. Mene je še manj kot 50 metrov pred ciljem povsem odrezalo. Morda bi moral začeti pospeševati celo malo kasneje, vendar nimam kaj. Dal sem vse od sebe, saj sem potreboval kakšno minuto, da sem ujel dovolj kisika za oskrbo mojih mišic. Malo za hec, malo zares, sedaj je 1:1 v šprintih. Z njim sem se po tekmi še malo pogovarjal in je prav prijeten fant, ki se mi zdi, da ima ravno pravo mero resnosti do tekmovanja. Uživa v tem in se zna pohecati, obenem pa resno trenira. 
Predal sem kot 2. in upal, da se Jošt in Matic dobro odrežeta. Prednost pred 3. je bila debelo minuto in pol, za kar sem bil skoraj prepričan, da je ne bomo zapravili, nisem pa vedel, kako močna je angleška ekipa. V nadaljevanju se je izkazalo, da ne prav preveč. Kot zanimivost, z vzponom sem opravil le sekundo hitreje kot lani, torej v času 31:17, a bil sem zelo zadovoljen, saj sem že  lani tekel zelo dobro. Poleg tega sem letos za tempo skrbel sam, lani pa sem lovil tekmeca, kar je lažje.
Priložnost za obisk visokogorja bi bilo škoda zapraviti, sploh letos, ko sem bil praktično le enkrat v hribih, in sicer na Velikem vrhu oziroma Košuti. Preprosto ni bilo prostega vikenda, da bi se zapeljal v hribe. Imeli smo poroko, pa nato morje, nekaj tekme, znova morje, še več tekem… In že je skoraj konec poletja. 
Kakorkoli, tokrat sem imel čas in pozitivno energijo z dobrega nastopa in to sem moral izkoristiti v kar največji meri. Lani sem se želel s severne strani vzpeti na Monte Coglians, mogočno goro nad traso, a se mi je ferata zdela za mojo opremljenost nekoliko preveč zahtevna, zato sem skočil na sosednji vrh, 2460 metrov visoki Rauchkofel. Letos sem imel cilj, da se znova vzpnem na to lepo goro, ki je povsem nenevarna. Pot vodi po pašnikih, kjer se pasejo krave, še prej pa mimo jezera. Kot zanimivost, sedlo nad kočo Lambertenghi-Romanin predstavlja mejo med Italijo in Avstrijo, tako da sem praktično celotno pot tekel v Avstriji. Signal je bil šibek, zato nisem dobil Jasmine, ki je bila z Elijem ravno pri maši.
Sprva sem naredil krog okoli tega prekrasnega jezera, nato pa se začel vzpenjati proti svojemu cilju, dobrih 500 višincev višje. Na sebi sem imel vetrovko, saj je kar močno pihalo, kot tudi že med tekmo, kar nas je malo upočasnilo, v tem primeru pa malo zeblo. Višje kot sem šel, manj je pihalo in kmalu sem se slekel. Po poti sem srečal tudi dva Slovenca, ki sem ju lahko končno po slovensko pozdravil, ne z “hallo” ali pa “buongiorno”, kot vse ostale, ki so bili Avstrijci oziroma Italijani. Zanimalo ju je vse okoli tekme, tako da smo se zagovorili kar za nekaj minut. 
Malo višje sem moral čez nekaj klinov, nato pa so se odprli že prej omenjeni pašniki, po katerih je bilo pravi užitek teči. Imel sem krasen razgled na Monte Coglians, pod katerim se je spuščala strma dolina. Malo višje se je pogled odprl proti severu, kjer sem opazil tudi ledenike v Avstriji. Ob prihodu na vrh pa niti ne bi izgubljal besed, saj slike povedo, kako zelo lepo je.
Pojedel sem ploščico in že koval načrte za naprej. Ura je bila okoli pol poldne, kar pomeni še ogromno časa. “A bi šou še po celi trasi tekme k sm že glih kle?”, je švigalo vprašanje po moji glavi. Odgovor - zakaj pa ne. Spustil sem se proti jezeru in koči, vmes pa dobil na telefon tudi Jasmino, ki jo je zanimalo, kako smo se odrezali. Še vedno nisem vedel nič več kot to, da sem predal kot drugi. Nisem vedel, ali je Jošt uspešno opravil s tehnično zahtevno drugo predajo in se Matic ni polomil na tistem divjem spustu nazaj v Collino. Rekel sem, da javim, ko bom kaj izvedel.
Malo pod kočo sem spil nekaj vode, ki je curljala iz nekakšnega zajetja, nato pa namesto naravnost, zavil levo proti steni oziroma južnem pobočju Cogliansa. Sprva sem prečil melišče, od koder se mi je odprl razgled na moj del trase. Šele od tukaj sem videl, da je ubistvu kar strma. Saj je logično. Trasa se v prvih dveh kilometrih asfalta vzpne za dobrih 100 metrov, v nadaljnih 2,7 kilometra pa za slabih 600 metrov, pa še to ob predpostavki, da je zadnjih 500 metrov vzpon zelo blag. 
Po nekaj minutah sem prišel do skoraj vertikalnega dela, kjer je poleg jeklenic namontirana celo kovinska lestev. Postalo mi je jasno, zakaj morajo tekmovalci v tem delu štafete nositi čelade. Ob prehodu strmine še ni konec, temveč se še kar vleče do sedla, ko se pot vseeno položi. Ta del sem kar hodil. Niti nisem imel več moči, da bi tekel, poleg tega pa je bilo prestrmo. Malo sem snemal, malo slikal in malo gledal naokoli. Mudilo se mi ni prav nič in zares sem lahko užival v tem visokogorskem svetu. 
Malo naprej, na drugem sedlu, ki je z nekaj več kot 2200 metri tudi najvišja točka tekme, pa se svet popolnoma spremeni. Skala se v nekaj metrih zamenja s travniki in postane kar bolj svetlo ter vroče. Zadnji del je bolj kot ne kros teren, saj se menjajo vzponi in spusti, za konec pa je do koče Marinelli, ki je na višini 2122 metrov, potrebno še enkrat prečiti travnato pobočje. Točno od tam se je v daljavi lepo videl zloglasni Monte Zoncolan, ki je pravi pekel za vse kolesarje, v kolikor ga obišče Giro di Italia. Tudi sam imam željo, da bi se enkrat povzpel gor, pa čeprav najraje kar z gorskim kolesom. Niti ne zaradi vzpona, temveč spusta, ko bi mi odpovedali prsti, poleg tega pa bi skuril pol zavornih gumic. najbolj pogosto izhodišče je med drugim ravno iz Ovara, mesta, skozi katero smo se peljali na poti v Collino.
Pri koči Marinelli je bilo ogromno ljudi. S tem mislim res veliko. Zunaj so pekli na žaru, pili pivo in več kot očitno uživali. Tudi sam sem bil že konkretno lačen, a sem vedel, da me spodaj v kombiju čaka izvrsten bananin kruh, ki mi ga je dan prej pripravila moja žena. Kar sline so se mi pocedile ob misli nanj… Seveda sem ga jedel že dan prej, a nekaj prišparal za seboj. S tem v mislih sem se napotil v dolino. Glede na čas zmagovalca, ki je navadno okoli 16 minut, sem pričakoval, da bom potreboval ravno okoli pol ure za ležeren spust. 
Že začetek je brutalen - direktiva po strmem travniku, ki ga ekstra pokosijo za to tekmo. Vmes se je paslo še nekaj krav, ki uživajo čisti gorski zrak, malo nižje pa je še ena koča, ki je bila ravno tako kot zgornja, zelo obiskana. Minilo je že 15 minut, jaz pa sem bil še kar visoko. Sledil je del po makadamu, nato pa je pot znova zavila na strmo in z gozdom poraščeno pobočje. “Joooj, js bi hrano”, mi je sporočal želodec. 
Še malo nižje se združita progi prve in pa te zadnje predaje, tako da sem točno vedel, kje sem. Je bilo že bolje ob misli, da se bom v naslednjih petih minutah že basal z babaninim kolačem. In veste kaj, dobil sem tudi novico, da smo zmagali! Jošt je takoj po predaji prehitel drugega Angleža in do Matica naredil precejšnjo razliko. Slednji niti ni rabil na polno drveti proti dolini, le kontrolirati situacijo in zmaga je bila po kar 11-ih letih znova v slovenskih rokah. Moram poudariti, da bi pred tremi ali štirimi leti lahko bila, vendar sem sam konkretno zamočil v prvi predaji, ko sem prehitro začel in se nato komaj privlekel v cilj. Vsaka šola nekaj stane in tokrat se nam je vsem trem poklopilo.
Kombi je bil odprt in s tem dostop do moje hladilne torbe, v kateri sem imel kumare, paradižnik in pa jasno “glavno jed”, bananin kruh. Ko sem s najedel, sem se opogumil še za kopanje v sicer zelo mrzli reki, ki teče z vrhov. Na oko bi rekel, da ima kakšnih 8°C. V stopala takoj “zareže”. Vseeno si nisem želel obleči svežih oblačil na čisto umazano kožo, tako sem se na hitro ulegel v manjši tolmunček. 
Italijani res znajo narediti žurko, a kaj ko se vse skupaj okoli podelitve vedno tako zavleče. Sam sem si želel domov k Jasmini in Eliju, vendar je bila podelitev na sporedu šele okoli 16-ih. Pa dobro, to je treba vzeti kot del tekme, pa čeprav smo bili že vsi malo naveličani čakanja. Dolgčas nam vseeno ni bilo.
Ob napovedi naše štafete na zmagovalni oder je pod šotorom kar bobnelo. Bilo je res krasno vzdušje. Prav s ponosom sem s slovensko zastavo stopil na oder in dvignil pokal v znak zmagoslavja. Matic se je že prej malo hecal, da naju z Joštom žal drugo leto zapušča, saj se bo s te tekme ob svojem višku ob zmagi kar upokojil. Jaz sem prepričan, da ga bodo drugo leto, ko bo na sporedu že 60. izvedba tekma tekmovanja, preveč zaskbeli podplati, da bi tekmo izpustil, pa čeprav zaradi spusta potem ne more nekaj dni hoditi.
Po podelitvi smo bili povabljeni še k Dušanu in njegovi ženi Miri, ki sta bila stacionirana v kampu poleg prizorišča, na kavico in različne prigrizke, nato pa se odpravili proti Sloveniji. V Medvode smo prispeli ravno ob mraku, pričakala pa sta nas tudi Elija in Jasmina. Dan je tako minil kot bi trenil, a bil je lep in zelo uspešen. Prepričan sem, da se bomo drugo leto v Collino vrnili še bolj motivirani in skušali ubraniti zmago, pa čeprav bo konkurenca gotovo ostrejša. 
 
Stran 13 od 51