Jožeta Marolta je tokrat pot vodila onkraj Atlantika v New York, kjer se je udeležil enega izmed najbolj znanih in priljubljenih maratonov na svetu, zato se ga včasih zaradi njegovega statusa in velikega števila udeležencev imenuje tudi »The People's Marathon« (Maraton ljudi), saj privablja tekače z vsega sveta. Tokrat, 3. novembra, je na njem teklo več kot 55 tisoč tekačev in eden od njih je bil tudi Jože, za katerega je bil to peti veliki maraton po vrsti. »Nekako sem si zadal, da odtečem vse največje maratone na svetu. Po Berlinu, Chicagu, Bostonu in Londonu je prišel čas za newyorški maraton,« je dejal sogovornik, ki se je na pot odpravil že 30. oktobra. Kot je dejal, gre za enega težjih maratonov, saj je treba na 42 kilometrski trasi premagati okoli 300 višinskih metrov. »Kljub temu, da New York ni znan po hribovitih terenih, ima trasa maratona kar nekaj višinskih razlik, predvsem zaradi večjih mostov, kot sta Verrazzano-Narrows Bridge in Queensboro Bridge, ki smo ju morali na poti prečkati. Potem je pa še zloglasen vzpon na 37. kilometru, ki je splošno znan, da mnoge tekače fizično in psihično močno zdela, saj se pojavi v pozni fazi maratona, ko so zaloge energije že precej izčrpane.« Pravi, da je za takšne vzpone, sploh za zadnje omenjenega, potrebna odlična psihična priprava. »Pol leta sem na tem področju delal s športnim psihologom Matejem Tuškom. Brez njegovi pomoči bi verjetno klonil oziroma močno zaostal. Verjetno bi na svoj način obupal že na začetku, ko sem tri ure dolgo moral na mrazu čakati na štartni ravnini. Organizator je vrhunski, a enostavno ni mogoče v kratkem času spustiti vseh 55 tisoč tekačev prek štartne ravnine, zato se čaka. No, večurno čakanje na šestih stopinjah in v kratkih hlačah ni enostavno. Če ne bi bil psihično pripravljen na to, bi zelo težko tekel.« Zaradi dobre pripravljenosti  – tako psihično in fizično – je Jože po lastnih besedah odtekel maraton zelo dobro. »Imel sem čas pod tremi urami, torej 2:56:04, kar je bilo odlično v luči razmer in višincev. Vse, kar je pod tremi urami, je vrhunsko.« Doseženi čas mu je v kategoriji seniorjev 55–59 prineslo 13. mesto. »Nad rezultatom sem seveda navdušen in ga bom vsekakor proslavil, ko se mi teko okrepi po tem težkem naporu,« pravi 58-letni sogovornik, sicer član Kluba gorskih tekačev Papež. 

Nastop na newyorškem maratonu je bil njegov športni vrhunec v drugi polovici leta. Pred tem je na polmaratonu na Velem Lošinju s časom 1 ura in 26 sekund osvojil prvo mesto v svoji kategoriji in 4. v generalni razvrstitvi. Na ljubljanskem polmaratonu pa je s časom 1 ura in 21 sekund osvojil v svoji kategoriji (55–59) prvo mesto in tako postal državni prvak, hkrati pa je bil v celotni veteranski skupini (nad 30 let) drugi. »Verjetno bi ljubljanski polmaraton lahko odtekel še hitreje, a sem hranil moči za newyorški maraton.«

Sedaj ga čaka mirnejši del tekaške sezone, a ne za dolgo. Spomladi ga čaka šesti svetovni maraton, tokrat v Deželi vzhajajočega sonca. »Maraton v Toku bo logistično bolj zahteven, ampak s trdno voljo mi bo uspelo. Razmišljam tudi, da bi se udeležil maratona v Sidneyju, ki bo od leta 2025 dalje uradno priznan kot eden izmed sedmih največjih svetovnih maratonov, vendar po vsej verjetnosti ne prej kot prihodnje leto.«

 

Zahvaljujem se vsem, ki me bodrijo in stojijo ob strani na poti moje športne kariere. Še posebej hvala partnerki Klavdiji in hčerki fizioterapevtki Lauri, hvala tudi trenerju Timoteju Bečanu, psihologu Mateju Tušku in fizioterapevtu Janezu Gerbajsu. Zahvaljujem se tudi sponzorjem in donatorjem: Huliot, Altado, Fortrade, Slaščičarna Berzo, Žarek upanja, Soft, Žolna šport, Tajma, BMC in nazadnje pridruženemu podjetju Šušteršič. Hvala!

 

Jože Marolt